Ko srečujemo neznane ljudi, je prav zanimivo vedeti, kaj so po poklicu. To o njih marsikaj pove. Kaj jih je tako zelo zanimalo, da so temu delu posvetili celo življenje. No, to pravzaprav ne drži vedno. Mnogi so si morali izbrati poklic po sili razmer in si tega prej nikoli niso predstavljali niti želeli. Potem pa se pogosto izkaže, da je prav to tisto, kar jim najbolj ustreza. O poklicih bi se seveda dalo razmišljati na mnogo različnih načinov. Navadno si predstavljamo poklic kot nekaj, kar je povezano s šolanjem in pripravo zanj in prav tako tudi z bolj ali manj ustreznim nagrajevanjem.
So pa še prav posebni poklici. Življenjski poklici, za katere te usposobi življenje samo. To mi je prihajalo na misel, ko sem poslušala mamo fanta, ki je imel hudo prometno nesrečo in se je vsa njegova družina neverjetno angažirala pri njegovi rehabilitaciji. Mama še prav posebno, čeprav sama pravi, da brez tako skrbnega moža in ostalih otrok, tega nikakor ne bi zmogla. Veliko časa je preživela ob svojem sinu, ko je osem mesecev nezavesten ležal v bolnišnici in tudi pozneje. Zdravniki sami so priznali, da je medicina tu opravila pomembno delo, ampak še veliko več kot medicina je tu naredila fantova družina.
Zdaj, po mnogih letih se gospa spominja pogovora z zdravnikom. Ko je videl, kako spretno skrbi za svojega sina, jo je vprašal: »Kaj ste po poklicu?« Ne da bi kaj razmišljala, je takoj odgovorila: »Mama.« In zdravnik je zaključil: »Ah, seveda, razumem.« V tem trenutku se ji ni zdelo pomembno, da bi navajala svoj poklic, ki ga je sicer opravljala rada, ampak to je bil poklic, kamor je hodila v službo. Mama pa je bil njen življenjski poklic, v katerem je aktivirala vso svojo energijo in ljubezen.
Odkar sem poslušala to mamo, se še veliko bolj zavedam, da pravzaprav zelo malo izvemo o človeku, če spoznamo njegov poklic, ki ga ima po izobrazbi. Ni nujno, da je to del njegovega življenjskega poklica. Prava sreča je, kadar človek lahko združi poklic, ki ga pridobi z izobrazbo, s svojim življenjskim poklicem ali poklicanostjo.