Tega, kaj pomeni imeti dom, se verjetno najbolj zavedajo tisti, ki ga nimajo. Toliko jih je po vsem svetu, ki lahko samo sanjajo o tem. Se pa tudi zgodi, da tisti, ki dom imajo, vsaj zdi se tako, tega ne znajo prav ceniti in se tudi v njem ne počutijo prav dobro. Iz najrazličnejših razlogov, ki se jih včasih da prav dobro razumeti, včasih pa tudi ne. Dom nikakor ni samo kraj, prostor, kjer živiš, ampak je celotno vzdušje, ki je bistveno povezano z našimi medsebojnimi odnosi z ljudmi, ki tam živijo. Ti pravzaprav šele naredijo neko okolje za pravi dom.
Prijateljica se je dve leti po moževi smrti preselila v novo stanovanje in ga je uredila tako, da se v njem počuti res dobro. Zdaj preživi tudi veliko več časa doma kot prej in prav uživa v tem. Tudi v začetku, ko ji kar nekaj časa niso uredili televizije in interneta, tega ni kaj dosti pogrešala. V novem stanovanju pa ni sama, ima zvestega spremljevalca in varuha. Tako sama pravi o pokojnem možu. Čuti njegovo bližino in njegovo pomoč. To so stvari, ki jih je težko nekomu razložiti. Dokazati se tega seveda sploh ne da. Zato o tem ne pripoveduje vsem, samo tistim, za katere čuti, da bodo razumeli, Pa saj je najbolj pomembno, da ona čuti njegovo bližino. Tako njen dom ni samo stanovanje, kjer prebiva, ampak je povezan z njenim odnosom z možem.
O podobnih življenjskih izkušnjah mi je pripovedovalo že veliko ljudi. Potem, ko so začutili, da jih pozorno poslušam in skušam razumeti. Zgodilo se jim je že, da so začeli komu pripovedovati o svoji povezanosti s pokojnim, pa je ta zamahnil z roko, češ da so to samo izmišljotine. Zato so s takšno pripovedjo zelo previdni in je tudi prav tako. Sama takšnih izkušenj sicer nimam, spoštujem pa vse te pripovedi. Če nekdo čuti pokojnikovo bližino in mu ta pomaga, je pokojnik blizu. Toliko stvari je v življenju, ki jih ne znamo prav razložiti. Težko je tudi nekomu razložiti, kaj je tisti pravi dom, v katerem se dobro počutiš. Moraš ga doživeti.
