1. dan: Celje-Vila do Conde
V petek 13. smo se v organizaciji župnije Celje-sv. Jožef, zbrali ob 5. uri na Jožefovem hribu. Polni pričakovanj in duhovne energije po uvodni molitvi, smo se odpravili na romanje v Compostelo. Najprej nas je pot, z našimi pridnimi organizatorji in hkrati tudi šoferji kombijev, vodila do Venecije. Imeli smo nekaj časa za spoznavanje, okrepčilo in ogled letališča Marco Polo. Nato smo se ob lepem sončnem vremenu vkrcali na prvo letalo proti Madridu. Ob vseh razgledih nad oblaki, so se že pričela vsa razmišljanja o naših prihajajočih dneh. Na letalu smo preživeli kar nekaj časa in marsikaterega se je lotil dremež. Po varnem pristanku, nas je čakal še drugi let in sicer do Porta. Jure, ki nas spremlja in tako omogoča čimbolj brezzskrbno potovanje, nam je kmalu ob prihodu priskrbel karte za metro, s katerim smo se odpeljali do našega prvega alberga – mesta Vila de Conde. Tukaj smo doživeli prisrčno dobrodošlico gospoda Jožeta in Janžeta, ki sta poskrbela za vso našo prtljago, prehrano in potešitev žeje. Dan smo zaključili z duhovno mislijo. Za našo pot si bomo od današnjega dne predvsem zapomnili, da je zmeraj potrebno priti najprej do sebe, da lahko pridemo do drugih. Hvaležni bomo to misel s sabo nosili čimdlje.
Marjana Korošak in Katja Volmajer
2. dan: Vila do Conde – Marinhas
Današnje jutro smo nekateri začeli zgodaj, pred šesto. Mogoče nismo mogli spati, ker smo bili v pričakovanju našega prvega pohodnega dne, mogoče je bila kriva postelja ali pa smo preprosto navajeni zgodnjega vstajanja. Zunaj se je prebujal čudovit dan. Po zajtrku smo bili deležni blagoslova tako pohodniki kot naši nahrbtniki. Zaželeli smo si varno, mirno pot s čim lažjim nahrbtnikom v resničnem in prenesenem pomenu. Zapustili smo Albergue de Santa Clara in odšli na pot. Začeli smo hoditi vsi skupaj in predel skozi mesto hodili bolj ali manj v skupini, po poti ob obali pa se je skupina razširila in razpotegnila. Vsak je nadaljeval v svojem tempu. Med potjo smo občudovali stavbe s pročelji v ploščicah z nabožnimi in posvetnimi motivi. Hoja ob Atlantiku po leseni brvi je bila blagodejna za stopala in dušo. Bučanje Atlantika na eni strani, na drugi pa nasadi evkaliptusov, zelenjave, velikega golf igrišča so moje misli ponesli k družini. Želela sem si, da bi bili z menoj, da bi delili občutke preprostega veselja ob hoji, opazovanju lepot narave in preproste sreče, da smo.
V Apuli sva z Martino vstopili v cerkev točno ob 12. uri. V cerkvi se je razlegala orgelska glasba. Bilo je čarobno in nepozabno. Obsedeli sva in poslušali. Ko je prenehala igrati, sva v cerkvi poiskali še prvi žig na poti, kajti med potjo naju je eden od pohodnikov poučil, da potrebujeva najmanj 3 žige do alberga, kjer bomo prenočili. Bil je že tudi čas za drugo kavo. Z Martino sva skrenili z res dobro označene poti in poiskali lokal – Cafetario in šli na kavo, malico in limonado. Prijazni lastnik nama je dal žig v romarsko listino. Polni novih moči sva pot nadaljevali proti mestu Fao. Tam sva si ogledali pokopališče z nenavadnimi grobnicami. V nadaljevanju poti sva dohitevali romarje ali pa so naju prehitevali in po zraku je odmeval Buen camino. V mestu Esposenda sva šli do obale. Dolga peščena plaža se razteza ob Atlantiku, ki glasno buči in res ni primeren za kopanje – tako je razbrati iz opozoril. Je pa prijetno in pomirjujoče sedeti na plaži, prisluhniti bučanju valov in se potopiti v svoje misli. Po celodnevnem pešačenju prispeva v Marinhas. Ob 18. uri smo se udeležili maše v cerkvi Sao Miguel. Maša je bila seveda v portugalščini, cerkev polna ljudi, glasnega petja in doživeto povedane pridige. O čem je pripovedovala lahko le ugibam, zagotovo pa o družini (familia), življenju (vida) in najbrž še o čem. Danes smo nastanjeni v Hostlu Costa Selvagem in smo edini gostje. Na stenah hostla so misli zapisane v različnih jezikih in podpisi romarjev, ki so prenočevali tukaj. Našli smo tudi zapis dveh Slovencev, ki sta bila tukaj: Toni junija 2022 in Minja avgusta 2023. Po dobri večerji nam je Janže zaigral na kitaro, skupaj smo zapeli nekaj pesmi. Družba 23 pohodnikov se je povezala in postajamo ena družina.
Dan je bil lep, vreme primerno za hojo, zvečer smo ugotovili, da so naša telesa vzdržala napore današnjega dne in razen nekaj malih žuljev ni hujšega. So pa naša srca napolnjena s srečo, veseljem…
Za konec še nekaj moje statistike današnjega dne:
- prehodila sem 31, 75 km
- 81 višinskih metrov – da, hodili smo po ravnini
- Naredila sem 45 290 korakov
- hodila sem 6 h in 49 minut (čiste hoje), vse skupaj pa sem bila na poti 8h in 54 minut
Buen camino!
Jožica
3. dan: Marinhas – Viana do Castelo
Zopet na Jakobovi poti, tokrat po portugalski veji…. Po štirih letih. Ne poznam nikogar. Ni res, tu je Anita, ki sem jo spoznala 2019 na poti iz Ponferade do Santiaga… hodili sva skupaj in sedaj sva se zopet srečali. Kot bi se videli včeraj, brez besed sva vedeli, da bova hodili skupaj.
Danes nas čaka samo 21km iz Marinhasa do Viana do Castela. Po včerajšnjem dnevu in vsem adrenalinu, ki smo ga zaužili, sva s skupino veselo zakoračili po mokri cesti. Pod vtisom jutranje duhovne misli, sva nekaj časa korakali druga ob drugi brez besed in sledili ostalim. Vreme je bilo enkratno, dež, ki je seveda potreben, a nezaželen za pohodnike in megla, ki ti jemlje še tisto malo veselja. Nato sva se začeli pogovarjati, večino sem, seveda, govorila jaz, a tu in tam je tudi Anita prišla do besede. Klicali sva skupino, naj se ustavijo pred cerkvijo, ki nas je vabila s svojo lepoto, a naju niso slišali. Tako sva ostali sami. Nič zato, greva za njimi. Spomniva se sotrpink iz leta 2019, Tatjane, Mihelce in Dite, tudi sedaj hodijo z nama in cela skupina letnika 2019. Nehote pospešiva korak in hitro dohitiva naše. Janez se nama pridruži in kar naenkrat ugotovimo, da smo se zgubili. On je sicer srečno zgubljen z dvema brhkima mladenkama, meni pa ni čisto vseeno. Poiščem pot preko mobija, ki pa nas vodi po glavni cesti. Hodimo in hodimo, avti mimo nas in po zdravi kmečki pameti, se odločimo, da gremo mi po svoje. In uspeli smo. Prispemo do vasi Chafe, kjer srečamo še ostale. Končno zagledamo znano rumeno oznako in z elanom korakamo po njej. Zapustiva Janeza in optimistično greva naprej. Na mostu, ki vodi v Viana do Costelo, se spomnim, da zjutraj nisem poklicala moža. Toliko vsega se je dogajalo, da sem nanj popolnoma pozabila. Najin cilj je tu pred nama, v hribu, iščeva stopnice. Zopet vklopim mobitel in skušava nekako poiskati stopnice po katerih bi se povzpeli. Pa jih ni. Pot naju vodi po cesti. Slediva ji in najina morala pada. Nato se odločiva vprašati za smer in prijazen gospod naju odpelje navzdol do stopnic. O Bog, fotografiram jih. To so stopnice, ki sva jih iskali. Vsaka s svojimi mislimi in težavami se povzpneva po njih. Noge bolijo, a ne obupava. Ura na cilju pokaže 26 km, le 5 km več. Dobro, da se nisva zgubili jutri, ko je pred nami 33 km.
Štefka Ule in Anita Ivanc
4. dan: Viana do Castelo – A Guarda
Za danes smo nekako že vedeli, da nas čaka dokaj naporen dan. Zaradi ponovno napovedanega slabega vremena, smo se motivirali z mislijo, da moramo uporabiti vse zmogljivosti, ki jih imamo. Kot skupina smo zelo usklajeni, pozitivni, veseli, povezani in usklajeni. Po ponovno obilnem zajtrku ter duhovni misli, smo se ob 8.uri odpravili iz našega hriba – Viana do Castelo. Današnji cilj nam je bila Španija – A Guarda, oddaljena okoli 33 kilometrov, odvisno katero pot smo izbrali. Nekateri smo hodili večino časa ob obali, drugi po poteh, ki vodijo skozi vasice. Po večini sta nas spremljala dež in veter. Imeli smo precej časa za razmišljanje o naravi, naših ljudeh, življenju in tem, da vztrajamo do konca, kljub vsem preizkušnjam in oviram. Hodimo po poteh, ki so veliko slišale in nosijo mnogo blagodejne energije, različnih zgodb romarjev in želimo tukaj pustiti tudi nekaj svojih. Vso pot smo opazovali moč in bučanje Atlantika in se zavedali naše majhnosti. Narava tukaj je čudovita v vseh pogledih. Domačini in mimoidoči nas neprestano pozdravljajo in želijo srečno pot (vsem znan pozdrav »Buen Camino«). Pozno popoldan je veter nekoliko razgnal oblake in nam omogočil lažji zaključek poti. Preko meje nas je peljal taxi boat po kar zmerno velikih valovih. Zanimiva izkušnja. Pot smo po izstopu iz taksija nadaljevali po lepi potki ob obali, kjer so nas spremljali galebi in njihovo petje. Ob premišljevanju in molitvi je pot do A Guarde minila kot nič. Preden smo se zavedali smo stali pred našim hostlom in bili pripravljeni na okusno večerjo ki je že dišala iz kuhinje.
Katja in Karmen
5. dan: A Guarda – Baiona
Jutro – A Guarda.
Lepe misli o čistosti in iskrenosti.
Trda tema, hud naliv, sedaj pa na pot.
Hoja ob razburkanem Atlantiku. Pogledi neponovljivi.
Razmišljanje o tem, kako bi bilo, če bi nam vreme malo prizaneslo.
So pa zato imele misli prosto pot o samem romanju.
Kljub temu prvi žig in prva pavza v kraju Oia. Čudovita zunanjost cerkve, na žalost vseh zaprta.
Nadaljevanje poti, bolj mokri kot suhi cel dan, malo vzpona za zaključek in sprejem za zdravje v
Albergue Estela do Mar.
Vsi smo pot uspešno prehodili, ne prav “čisti”, vsekakor pa “iskreno utrujeni”.
Mira in Marko Torkar
6. dan: Baiona – Vigo
Sladko prespana noč, nato pa, kot vsako jutro doslej, vprašanje :«Bo dež ali nam bodo romarski priprošnjiki izprosili sonce?« Po zajtrku se v mraku odpravimo v deževno jutro. Izkoristiti želimo še zadnji dan hoje ob Atlantiku, vendar imajo očitno zgoraj druge načrte, zato nas namesto proti morju pošljejo v notranjost. Hvala Bogu in sv. Jakobu, kajti pot je čudovita. Mir in tišina, ki te objameta in polnita, da moraš iti vase, se srečati s seboj, se prepustiti Gospodu, da ti pomaga iskati odgovore na vprašanja. Kar naenkrat ugotoviš, da so odgovori zelo preprosti, samo umiriti se je treba in prisluhniti svoji notranjosti.
Med potjo nas je pozdravil slap, jesenske barve so hranile oči, vonj evkaliptusov nas je opajal, čudovit razgled na morje in otoke .…ob vseh teh lepotah se začne spontana zahvala Stvarniku, da je vse to ustvaril za nas.
Po nekaj urah hoje, preoblačenja in iskanja »kofetarnice« nas je k počitku povabila osamljena klopca ob robu gozda s čudovitim razgledom. Želodčki so neusmiljeno zahtevali polnitev, zato smo si vzele čas za malico s klepetom. Pogrnjena »mizica« z dobrotami je zamikala tudi polža, ki se je kar sam povabil na kosilo. Ker je bil pri jedi sramežljivo počasen, smo mu pustile njegov obrok in se odpravile naprej. Kljub bolečinam optimistično razpoložene in povezane v skrbi druga za drugo smo premagovale kilometre, ki se niso in niso končali. Zaradi odgovora domačina, ki nas je (po našem mnenju) napačno usmeril, smo pot iskale z mobitelom v roki. Na koncu nam je postalo vse tako všeč, da smo jo po avtocesti mahnile kar mimo našega nocojšnjega domovanja. Čakala nas je še pot nazaj in presrečne smo prispele do naših romarjev. Dobra večerja in sveta maša z zahvalo za srečno prehojeno pot je zaokrožila današnji dan. Čaka nas že pripravljena postelja, da se lahko potopimo v krepčilni spanec.
Dragica in Irena
7. dan: Vigo – Arcade
Bila je noč in bil je dan. Sedmi dan od doma in šesti dan peš romanja. Bog je sedmi dan počival, mi pa kar nadaljujemo peš romanje, danes od Viga do Arcade. Počivali bomo šele deseti dan.
Mesec oktober naj bi bil najbolj deževen mesec na Portugalskem. Po nekaj dneh romanja verjamem tej informaciji. Če pri nas doma nekako velja, da veter prežene oblake, je tu drugače. Močan veter in dež nastopata skupaj. K sreči smo imeli počasno uvajanje v mokre razmere.
Prvi dan peš romanja smo doživeli topel sprejem s sončnim vremenom. Že naslednji dan je začelo padati. Za začetek le rahel dež, ki je čez dan prešel v deževje. Ko pa smo se po dveh dneh ponovno približali morju, smo doživeli neurje kot ga ne pomnim. Ker po nasvetu »švicarjev« in lastnih izkušnjah prisegam na dežnik in ne na pelerino, začnem dvomiti v to izkušnjo. Z dežnikom se borim proti vetru. Po sedmih dneh je še vedno cel, čeprav je marsikateri zložljivi dežnik končal v kanti za smeti. Še sreča, da gremo proti severu in nam veter piha samo v hrbet. To še posebej občutimo, kot pot le nekajkrat zavije v drugo smer. Veter je občasno tako močan, da me sili v tek. Na cilj tako prispem vsaj sedem minut pred pričakovanim časom. Ampak romarji ne tarnamo, saj to ne bi nič pomagalo. Veliko bolje se človek počuti, če se že ne veseli, pa vsaj začuti vse, kar je boljše od najhujšega. Na primer, ko zavijemo v gozd, veter nima več take moči, občasno pojenja in samo še dežuje. Ali pada le običajen dež brez vetra. Potem za spremembo mine cela ura brez dežja, pokaže se celo košček modrega neba. Ali me je sveti Donat, priprošnjik za vreme, uslišal že po zmoljeni desetki? Moje kratke hlače, so že napol suhe, ko dobim novo močno porcijo. Spet močan veter z dežjem. Moj načrt poti in podatki o prenočišču v zadnjem žepu so se spet napili vode in so nečitljivi. Visoke valove, ki se zabijajo v skale ob obali in se visoko dvigajo, ocenjujemo kot čudovite. Smo pač v njihovi varni razdalji. Kaj takega vidiš le na caminu. Bo kakšna fotografija valov več za digitalni spomin na račun rožic ob poti.
Ne glede na to, ali uporabljamo dežnik ali pelerino, imamo vsi premočene čevlje. Da ne bi bil to razlog za žulje, iščemo pravo rešitev. Sušenje v sušilnem stroju se ne obnese, ker stroj prepogosto protestira. Čez noč v čevlje natlačimo papir. Drugi dan pa smo kljub temu pred dilemo, ali uporabiti rezervne čevlje. Potem bodo pa še ti mokri! Nekateri poleg nogavic nataknejo še polivinilaste vrečke. Jaz pa uporabim mojo staro izkušnjo, da poleg dveh nogavic uporabim še tretje, ki naj bi pomagale sušiti čevlje.
Dnevni red ta četrtek je običajen. Po vstajanju urejanje in potem pakiranje. Sledi zajtrk in besedilo evangelija. Jože razloži božjo besedo z namenom, da jo premišljujemo ta dan med romanjem in naj bo istočasno tudi nasvet v življenju. Na primeru dobre gospodinje je poudaril, da dobrota ni glasna, kričava. Dobrote se velikokrat zavemo šele, ko ni več dobrotnika. Priporoča, da se tega zavemo, ko je še pravi čas za to.
Jože nas na podlagi pogovorov o kilometrih in prehojenem času nič pa o molitvi, opomni, da romanje ni tekmovanje. Treking imamo lahko kjerkoli, zato naj camino izkoristimo res za romanje, saj je ta pot za razliko od romarskega turizma vsaj deloma ohranila prvotni značaj.
Kot vsak dan smo romanje pričeli ob osmi uri, ko je bila še tema. Na Portugalskem je bil ob tej uri že dan, ker imajo čas eno uro za našim oziroma Španskim. Skozi Vigo, veliko mesto in mesto neštetih ulic, hodimo skupaj. Oznak je zelo malo, zato smo malo zgubljeni, srečno zgubljeni. Srečno zgubljen si takrat, ko nisi sam. Za mestom sledi primestno naselje nato po gozdni poti slalomiramo med lužami. Pridem do kamnitega kamna, ki lično označuje pot v Santiago. Na njem je napis, da je do tam še 105 km. Mislim si, da bom čez dobro uro pri mejniku za 100 km in tistega res moram fotografirati. Če uro pridem do kamna z napisom samo 93 km do cilja. Meni nerazumljivo.
Ko lije kot iz škafa, pridemo v mesto. Za vogalom zagledamo bife. Pivo in kava. Preneha deževati, zato nadaljujemo pot, pa se spet ulije. Enako kot prične padati v trenutku, dež lahko v trenutku tudi preneha. Lije, da voda bruha iz jaškov in teče po cesti. Na prehodu za pešce jo zajamem v čevlja. Na poti skozi gozd in naselje do našega amberga se dež umiri in celo preneha.
Kot običajno Jože spet pripravi dobro večerjo. Ker v bližini prenočišča ni cerkve, zvečer skupaj zmolimo rožni venec. Potem sledi pa še glasbeni zaključek dneva: Janže nas razveseljuje s kitaro in odličnim petjem.
V preteklosti sem sebe in druge večkrat spraševal, kakšna je razlika med pohodom in romanjem. Na podlagi različnih odgovorov sem si ustvaril mnenje o romarskem pušeljcu. Kako ga sestaviti, da bo čim lepši? V njem so najprej lepe rožice, le zavedati se moramo njihove lepote in vonja. Ne smemo hoditi kot roboti in misliti le na cilj. Videti moramo lepote božjega stvarstva. V šopku je rožica upanja, da bo kmalu nehalo deževati. Rožica zadovoljstva, da samo dež pada, da smo brez vetra. Da prenočujemo na toplem in je poskrbljeno za jedi. Rožica veselja, ko zagledamo kaj lepega. Rožica skromnosti, da se ne zmrdujemo nad tistim, kar nam je ponujeno. Rožica kot molitev in prošnja za domače, prijatelje in znance, ki so potrebni zdravja ali jih tarejo druge težave. Rožica hvaležnosti za prijazno besedo ljudi, ki jih srečamo ob poti. In še rožica prijateljstva med romarji, da znamo prisluhniti eden drugemu in poskrbeti za veselo vzdušje. In soromarju pomagati v težavah ali mu vsaj nameniti vzpodbudno besedo. Če bi ta pušeljc imel samo lepe rožice, to ne bi bilo romanje ampak turistično potovanje. Brez trnja ne gre. Najpogosteje zraste v krizi medsebojnih odnosov. Več dni smo skupaj ljudje z različnimi lastnostmi, navadami in razvadami, potrebami in muhami. Moramo se potruditi, da nas preveč ne opraskajo. Tudi koprive sodijo zraven. Najprej sicer opečejo, imajo pa zdravilni učinek. Napori, žulji, dež, žeja, naveličanost in druge tegobe romanja utrjujejo našo voljo in krepijo vzdržljivost. Vse to pa lahko pomaga, ko naletimo na težave v vsakdanjem življenju.
Še nekaj kilometrov je pred nami. Ne bo težko, če upoštevamo, da se zemlja vrti; nam je potrebno le dvigati noge.
Janez Urh
8. dan: Arcade – Tivo
Zbudili smo se v vetrovno, deževno jutro. Iz dneva v dan smo bolj spretni pri jutranjih opravilih, skrbne roke naših romark oskrbijo žulje in poškodbe preteklega dne. Po jutranji duhovni misli se skupaj, še v popolni temi, odpravimo na pot.
Zapustimo Arcade in Atlantic, prečkamo star kamnit most in se pričnemo vzpenjati nad mesto. Skupina se počasi razpusti, vsakdo hodi v svojem ritmu in s svojimi mislimi. Moje uhajajo k današnji duhovni misli o spokornosti in ignoranci, o ljubezni in sovraštvu. Spokornost prinaša olajšanje, ljubezen in sovraštvo ne moreta en brez drugega. Ignoranca boli.
Naše romanje je že krepko v drugi polovici. Na poti odlagamo bremena, s seboj v srcih in mislih nosimo svoje domače, prijatelje in se zahvaljujemo za vse preizkušnje v življenju, ki so nas obogatile. Opazujemo naravo in vasi ter mesta skozi katera hodimo.
Hvaležna sem za vsak uspešno prehojen dan, za notranjo moč in voljo, ki me vodi do Santiaga.
Martina
9. dan
«Ni slabega vremena, ampak so le slaba oblačila«. Upam, da bomo o tem danes čim manj razmišljali in se raje veselili novega medsebojnega spoznavanja. Naša skupina šteje 23 članov, vsak je poseben in unikaten. Z različnimi življenjskimi zgodbami, pričakovanji, željami … pa vendar smo si tako podobni, drugače nebi bili skupaj na tem romanju. Občutek imam, da nismo prvič skupaj, brez besed se razumemo in pomagamo drug drugemu. Naše zlate punce poskrbijo za prvo pomoč ob oteklih nogah in bolečem hrbtu, Katja pa poskrbi za »drugo pomoč«. Kaj to pomeni, pa naj ostane naša mala skrivnost, tako kot njene šale, ki nas od jutra do poznih večernih ur spravljajo v dobro voljo. Jutri je pred nami še zadnji dan romanja v Santiago. Prisotno je veliko pričakovanj in v nas se je že naselilo veselje. Ni več skrbi in pogovorov o premočenih oblačilih in žuljih. Jutri je za vse nas poseben dan, ki smo ga dolgo načrtovali. Na tej poti pa prišli do spoznanja, da se moramo včasih samo prepustiti in dovoliti, da se stvari zgodijo same od sebe. Vsak je na to pot odšel in jo doživljal drugače. Nekateri smo potrebovali malo časa zase, da se ponovno spomnimo da smo tukaj in zdaj, da se družimo ob molitvah in praznovanjih, ampak ob koncu dneva smo vsi enotni – vse je prav in tako nam je namenjeno …
Mojca
