Pred kratkim me je kolegica spodbudila k temu, da bi poskusila potegniti črto med delovno terapijo in metodo montessori. Katere so skupne točke in v čem se razlikujeta? Precejšen izziv, a hkrati nekaj s čimer se ubadam odkar sem bila na seminarju v Franciji.
Moja prva misel takrat je bila… “Kaj počnem sredi Francije in poslušam psihologa, ki mi predava o delovni terapiji?”. Čuden občutek. In kadar v zapisih pišem o spremembi v glavi imam v mislih tudi ta vprašanja. Delovno terapijo namreč redko kdo pozna. In ko sem se odločala za študij, mi je kolegica, ki je študirala delovno terapijo pred mano rekla, da bom malo “štrikala”.
Še zdaj se naježim, saj je to stereotipna predstava o delovnih terapevtih v domovih. Da malo ustvarjamo s stanovalci in organiziramo prireditve. Pa vendar je to daleč od resnice. Seveda jim pomagamo tudi pri tem, ČE stanovalci to želijo. Želijo pa si še marsikaj drugega. Za trenutek pomislite na svoje želje in jih pomnožite s 120 (toliko je stanovalcev pri nas). Temu dodajte še vsaj toliko svojcev, ki imajo o tem, kaj naj bi počel star človek, čisto svoje predstave. Lahko si mislite, da za “štrikarijo” v glavnem zmanjka časa!
In Domovi nismo in ne bi smeli biti hotel, kjer na mig s prstom priteče strežno osebje in uresniči vsako željo. Dom bi moral biti DOM, skupnost ljudi, ki jih nekaj skupaj drži! Ko živiš v skupnosti vanjo seješ in žanješ. In v skupnosti je vsak pogrešljiv. Nihče namreč ne vozi traktorja kakor Franci, nihče se ne nasmeji kot Tinka, nihče ne zahvali kot Ivanka in nihče ni bolj potrpežljiv kakor Lojze. In vsak je del skupnosti in pogrešljiv, ker bo brez njega drugače! In prav zato je potrebno pomagati slehernemu izmed njih, da postane dejaven član skupnosti, da vanjo prispeva po svojih zmožnostih, da je njegov prispevek prepoznan kot pomemben in da s tem gradi skupnost tudi za druge. In delovni terapevti imamo tu svojo bazno postajo, kjer pomagamo, da posameznik kljub svojim omejitvam postane vse zgoraj našteto.
Idealizirano? Mogoče.
Realno? Predvsem naporno!
In prav tu se misel Marie Montessori tako lepo sklopi z delovno terapijo “Karkoli storite namesto njih, jim s tem nekaj vzamete!” Samostojnost – sveti gral delovnih terapevtov!
Metoda montessori tudi govori o vsem tem. O smislu, vlogi, rutini, ohranjenih spretnostih. In vendar se ne tiče le delovne terapije s katero sta si tako blizu, temveč celotne ustanove. Predstavlja dober poslovni model katerega cilj je, da zaposleni na vseh nivojih podpirajo in omogočajo samostojnost stanovalcev ter jim pomagajo pri sooblikovanju skupnosti v kateri živijo.
In delovni terapevt? Zagotovo človek na katerega pri tem lahko računate!
Sara
