Vsak čarovnik v roki drži čarobno palico, vendar se prava čarobnost skriva v tistem kar jo drži – v roki sami. V njeni eleganci, zapletenosti in neverjetni kompleksnosti gibanja. Otrok potrebuje približno sedem let, da popolnoma obvlada ta čudežni pripomoček. Zato priporočam, da se kdaj zazrete vanje ter jih samo občudujete, morda izrazite hvaležnost. Vendar roke niso le za božanje, pisanje, zapenjanje in kar je še podobnega. Roke so tudi za čutenje in učenje. Z rokami prvič vzpostavljamo stik s svetom, raziskujemo in odkrivamo. Zato se največji del naših možgan ukvarja prav z našimi rokami.
Ko opazujemo rožo je to nekaj lepega, še lepše je, ko se je lahko dotaknemo. Roke nas potegnejo v neko drugo doživljanje ljudi in sveta okrog nas. So kot čarobna palica, ki obogati naše dojemanje sveta. Lepo je srečati prijaznega psa, ki se nasloni ob tebe, a še lepše, ko se prsti zakopljejo v njegovo dlako. Božanje mačke, ki prede. Roke so torej podaljšek naših možgan.
Maria Montessori je trdila, da se otroci učijo preko rok. Pa ne samo otroci. To velja za vse, tudi za ljudi z demenco. Ko z dotikom spoznavamo svet okrog sebe vstopamo v odnos z njim. In kadar smo zaposleni z raziskovanjem tega sveta smo drugačni.
Zato eno izmed načel metode montessori za starejše pravi, da naj bodo dejavnosti pripravljene tako, da oseba čim več uporablja roke.
Sara
