17. oktobra 2018, šesti dan romanja v Santiago de Compostela nas je pot po Caminu je vodila od slikovitega Portomarina do mesteca Palas de Rei.
Po zgodnjem vstajanju – ob šestih -in »navdušenem iskanju« potrebnih stvari v kovčkih in nahrbtnikih nas je pričakalo v kuhinji prijazno vzdušje in obilen zajtrk. Pripravili smo si malico za na pot. Pred odhodom iz alberga Ulteyra Portomarin nas je gospod Planinšek še blagoslovil za pot, potem pa smo se v mračnem, meglenem jutru odpravili po cesti navzdol in na levo in navzgor skozi gozd. Pot so osvetljevale čelne lučke nekaterih bolj pozornih romarjev.
Čez nekaj časa se je mrak razblinil. Meglice so se vlekle le še v daljavi in pogumno smo sledili rumenim puščicam na cestah, ulicah in zidovih hiš ter ograjah. Seveda smo bili pozorni tudi na rumene Jakobove školjke na obcestnih stebričkih, na katerih je najti tudi oznake oddaljenosti od Kompostele v kilometrih. Še 88 km. Oh! Smo že prehodili več kot polovico poti!
Pot je vodila nekaj časa ob cestah, pa spet skozi manjše kraje in zaselke, kjer smo se morali kar precej izogibati neizpodbitnim dokazom, da ceste niso namenjene le ljudem in avtomobilom, ampak tudi kravicam. Srečali smo tudi veliko psov najrazličnejših pasem, vendar so očitno navajeni na tujce in se sploh niso zmenili za romarje.
Ob marsikateri galicijski kmetiji še vedno stojijo kamnite kašče. Ti koruzniki na stebrih od daleč spominjajo na kapelice. Očarali so nas tudi vrtovi, kjer še vedno cvetijo vrtnice. Pravo čudo pa so bujne hortenzije z velikanskimi cvetovi bele, roza, svetlo modre in nenavadno temno rdeče barve.
Navdušeni smo bili tudi nad gozdnimi potmi, ki jih z obeh strani obdajajo drevesa in s košatimi vejami ustvarjajo prave senčne hodnike. V poletni vročini bi bil to eden najprivlačnejših delov Camina. Travnata planota, po kateri smo ubirali korake, nas je spominjala na domačo Roglo.
Še vedno smo se čudili, koliko kostanjevih in orehovih dreves stoji ob poteh. Tudi nasadi evkaliptusov so del z gozdovi zelo bogate pokrajine.
Skozi manjše kraje kot Castromaior z romansko cerkvico svete Marije, Hospital de la Cruz, Ligonde s cerkvijo svetega Jakoba in Eirexe smo prispeli do današnjega cilja, Palas de Rei.
Večino dneva je bilo vreme oblačno, na vrhu (Ventas da Naron,700 m) nas je obsijalo sonce, na koncu poti pa nas je kar nekoliko namočil dež.
Topel tuš in izvrstna večerja, ki nam jo je pripravil gospod Planinšek s svojima pomočnikoma, sta nas popolnoma potolažila. Zaupal nam je tudi nekaj kuharskih skrivnosti in kar nekaj romark razmišlja o tem, da bi svoje kuharske sposobnosti obogatile na kuharskih tečajih v Domu svetega Jožefa.
Ob devetnajstih smo se odpravili k maši v bližnjo cerkev svetega Tirsa. Zunanjost kamnite cerkvice z romanskim portalom dela precej resen vtis, znotraj pa nas je razveselila topla razsvetljava, lepi oltarji in prisrčna dobrodošlica domačega duhovnika. Od nagovora v španščini na žalost nisem veliko razumela, toliko pa le, da je bila maša namenjena »peregrinom« iz Italije, Španije in Slovenije in našim družinam ter ostalim vernikom v zelo obiskani cerkvi. Zelo nas je razveselil nagovor našega gospoda Planinška, ubrano petje majhnega zbora ob spremstvu kitare pa nas je kar nekako povezalo.
Buen Camino!
Olga Dražumerič
Video – utrinki iz Palas de Rei – albergue in sv. maša
Ob poti kamnita ograja, zadaj posebna kašča za koruzo, ki spominja na kapelico.
Kamniti smerokaz poti do Santiago de Compostela, ki nas skoraj vsak kilometer spomni na preostanek kilometrov do cilja.
Na poti nas razveseljujejo različne rožice – na sliki bujne hortenzije.
Ob poti nas spremljajo nasadi evkaliptusov iz katerega listov pridelujejo vsem znano evkaliptusovo eterično olje.
Buen camino! – pozdrav, ki smo ga slišali do Galicije (po špansko).
In Bon Camiño – v galicijščini, ki jo govorijo in se jo učijo v šoli v Galiciji (od O Cebreiro naprej), ki je ena izmed avtonomnih pokrajin v Španiji.
Pestra pokrajina skozi katero nas vodi pot.
