Zbudili smo se v hladno in megleno torkovo poznooktobrsko jutro, blede luči so nam obsijale sobo. Mnogo src in misli nas je tukaj v tej sobi, zbrani smo z vseh vetrov sveta, pa vendar bomo danes vsi na isti poti – poti iskanja, razčiščevanja in hrepenenja … Ležimo še v postelji, a iz samostanske kuhinje, ki jo kot vsak dan upravlja gospod Jože (kuhinja se menja, kuhar ostajata ista), pomagata pa mu Luka in Vili, se že širijo omamne vonjave. Bolečini in utrujenosti navkljub se hitro uredimo, pospravimo sobo in že smo za skupno mizo. Po Jožetovem blagoslovu se začne bitka za dobrote, ki nas bodo do večera držale pokonci. Vsega je v izobilju, včasih se nam zdi, da za romarje živimo kar preveč razkošno. Ob prvi jutranji zarji smo se zbrali pred samostanom, zmolili angelovo češčenje in prejeli romarski blagoslov za današnji dan. Sproščeni, nasmejani, v iskanju novih dogodivščin, smo stopali s samostanskega hriba po poti proti našemu cilju… Srečamo romarje, ki jih poznamo že iz prejšnjih dni. Srečanja so prisrčna, iskrena in topla. Pot se iz mesta Sarria dviguje skozi skromne vasi, ki jih je načel zob časa in v katerih so in še živijo pridni delavni ljudje. Sonce počasi prodira skozi megleno pokrajino, počasi dviga temperaturo in na čelu se pokažejo prve potne kaplje. Med hojo gre mimo nas množica ljudi, od jutra do večera nas spremljata nasmejana pozdrava »Hola!« in »Bon Camino!«, nekaj, kar je za tiste, ki niso z nami, najbrž nepredstavljivo. Ob naši poti na vsakih nekaj sto metrov stojijo znamenja, ki označujejo pot do cilja, cerkve sv. Jakoba v Composteli. Nestrpno sem pričakoval kamen z oznako 100 km; našel sem ga za ovinkom ob čudovitem koruzniku, takšnega še nisem nikoli videl. Za nekaj trenutkov sem se ustavil ob kamnu, nasproti mi je prišla starejša ženica, ki je gnala živali na pašo, dva kužka, štiri krave, upognjena in od dela izmučena gospa. Morda se bralcu, ki tole bere doma za računalnikom, ta trenutek morda ne zdi nič posebnega, vendar doživel sem ga izredno globoko. V ženici sem videl svojo staro mamo, ki se je še pred nekaj leti, v pozni starosti, vsa zgarana in utrujena, z ruto na glavi, vračala z njive na Kumskem pobočju. Priklical sem jo v spomin in vse lepe trenutke, ki sva jih preživela skupaj na gorski domačiji.
Galicija je revna španska pokrajina, obdana v kamen. Na njena tla sem prvič stopil to nedeljo opoldne. Tlakovane kamnite poti, kamniti zidovi ob poti, ki mejijo našo romarsko pot in obdelovalne njive in travnike. Pridne roke prednikov so v teh krajih zgradile kamnite hiše in gospodarska poslopja. V marsikaterem naselju se je čas ustavil, nikjer ne srečaš mladega človeka, na celi današnji poti nisem videl niti enega otroka. Podrte strehe ali vsaj napisi na prodaj (se vende) povedo vse. Pa vendar mi ne gredo iz glave ti milijoni kamnov, zloženih v čudovite forme, ki me spremljajo na poti do mesteca Portomarin, kot milijoni romarjev, ki že stoletja stopamo po teh kamnitih poteh. S sabo prinašamo vsak svojo zgodbo, svoje skrbi, solze – svoj kamenček v mozaik Camine.
Sem tu, sem na tej poti, eden izmed vseh v tem mozaiku. Molitve, solze in smeh me spremljajo štiri dni, v družbi, ki mi daje navdih, zaupanje, ob duhovnem vodji, ki mi s svojimi pridigami odpira nova vprašanja in nova spoznanja. Iskreno sem hvaležen za vse to.
Jože Bregar, Podkum
