Življenjska popotnica

Nekaj časa sem hodila k zobozdravnici, kjer je občasno pomagal študent stomatologije, tik pred diplomo. Pozornost mi je vzbudil prav z načinom, kako je pristopal k ljudem. Ko je videl, da težko hodim, me je vedno pospremil do stola, mi pomagal vstati in  me potem nazadnje popeljal iz ordinacije. Nevsiljivo prijazno, tako da sem se počutila varno. Nisem ravno navajena, da bi znali biti fantje v tej starosti tako pozorni do starejših in invalidnih.

Potem pa sva se enkrat malo več pogovarjala. Povedal mi je, da sta oba starša invalida, eden brez ene, drug brez druge noge. Kot takšna sta se tudi spoznala in poročila. Veliko se ukvarjata s športom, udeležujeta se tudi mednarodnih tekmovanj. Pri vsem tem ju je veliko spremljal sin. Zato mu seveda ni težko priskočiti na pomoč, če je potrebno. Že kot otrok se je naučil živeti z invalidnostjo svojih staršev, ki jo je doživljal kot nekaj povsem normalnega. Zato ni čudno, če je s svojim odnosom v  ljudeh vzbujal zaupanje in to je ravno v zdravstvenih poklicih tako zelo pomembno.

Ne poznam te družine, tudi tega mladega fanta ne pobliže. Si pa predstavljam, da sta mu starša prav s svojo invalidnostjo dala na pot zelo pomembno življenjsko popotnico. Študij medicine mu bo dal za to potrebno znanje, ne bo mu pa prav veliko pomagal pri oblikovanju primernega odnosa do bolnika. Tu sta mu dala največ starša in ob njiju se je učil bistvenega. Kako pomagati, kdaj pomagati. Tako, da nisi vsiljiv, da drugemu pustiš svobodo, mu pa daš vedeti, da si pripravljen vedno pomagati, ko je potrebno. To so stvari, ki se jih ne moreš učiti iz knjig. Lahko se jih učiš samo v čisto konkretnem življenju. Pri tem so pomembne pogosto čisto drobne stvari, ki jih začutiš, ali pa tudi ne.

Želela bi si, da bi bilo med zdravstvenim osebjem čim več takšnih ljudi, ki bi jim ne bilo pomembno samo znanje, ampak tudi prijazen odnos do bolnika.

Deli.