Življenje je res nevarno

Zdi se, da vedno teže živimo. V vedno večjem strahu, kaj vse se lahko zgodi. Pri tem odigrajo zelo veliko vlogo tudi mediji. Na vsakem koraku beremo, slišimo, vidimo, česa vsega ne smemo. Da ne bomo imeli povišanega holesterola, da ne bomo imeli težav zaradi osteoporoze, da ne bomo dobili raka, da bomo imeli do konca zdravo srce in ožilje. Ljudje to berejo, poslušajo, gledajo in v njih narašča strah. Samo da se jim ne bi kaj zgodilo. Pa se potem zelo pogosto kljub temu zgodi. Temu se pridružuje še cela vrsta drugih strahov. Strah pred ptičjo gripo, boleznijo norih krav, terorizmom, pred naravnimi nesrečami, pred onesnaženim zrakom, nezdravo hrano pa še in še.

Seveda sem tudi jaz za zdrav način življenja. To pomeni predvsem, da v ničemer ne pretiravamo, da znamo poznati mero. Ampak k temu spada bistveno naš temeljni odnos do življenja, tudi do bolezni in smrti. O tem v medijih ne slišimo nič ali skoraj nič. Tega ni v receptih, ki obljubljajo zdravo in srečno življenje. Za to se mora človek truditi sam, vedno znova. In včasih to sploh ni tako zelo lahko.

O tem in še o marsičem sem razmišljala ob srečanju s staro gospo, pri osemdesetih letih. Takih ljudi srečam pravzaprav veliko. Zdrava je, v odlični kondiciji, pa prav težko živi. Zaradi strahu, ali ji bo z dieto uspelo znižati holesterol, ki je skoraj povsem v mejah normale. Da bi ji to bolje uspelo, si je iz inozemstva naročila neke posebne, zeliščne tablete, precej drage. Kaj pa, če ne bodo pomagale?

Žal mi je za vse takšne ljudi, ki se tako zelo pustijo manipulirati od medijev in javnega mnenja. Žal mi je zanje, ker se življenja preprosto ne znajo veseliti. Dopuščajo, da jih obvladuje strah na vsakem koraku. Sprašujem se, kako bi jim človek lahko pomagal, da bi bolj veselo zaključili svoje življenje. Ne vem, kako. Prepričana pa sem, da bi bilo treba marsikaj spremeniti v celotni družbi in že otroke in mladino vzgajati za temeljne človeške vrednote. Je to samo moja utopična misel?

Deli.