Živeti z negotovostjo

Prav dobro se spominjam bolnika, ki mi je pri viziti rekel: »In napišite, prosim, na temperaturni list k terapiji še točen datum, kdaj bom ozdravel!« Razumela sem, kaj je želel. Rad bi vedel, kako bo bolezen potekala, kaj lahko pričakuje – rad natančno vedel.

Morala sem ga razočarati. Povedala sem mu, da upam, da bo bolezen potekala čim bolj ugodno. Ne morem pa mu ustreči s točnimi podatki, kako bo potekala. Pri vsakem človeku je drugače, za prihodnost lahko samo ugibamo. Ne preostane nam nič drugega, kot da živimo s to negotovostjo. To je ena najtežjih stvari: po eni strani vedno upati v najboljše, po drugi strani pa tudi biti realist in dopuščati, da kdaj ne bo šlo najbolje, da bo šlo morda celo slabo. Nikamor ne moremo uiti pred negotovostjo – vse naše življenje je negotovo in še za eno uro naprej ne moremo z gotovostjo reči, kaj se bo zgodilo.

Včasih so hoteli tudi svojci od mene izsiliti, da bi jim povedala, kakšen bo potek bolezni. Iz svojih izkušenj vendarle morate vedeti … Povejte, koliko časa bo trajalo, kako bo potekalo …? Ne, zares nisem mogla. Lahko sem jim navedla sicer statistične podatke, toda kako bo bolezen potekala konkretno pri tem človeku, ni mogel nihče vedeti. Zato se nikoli nisem pustila sprovocirati. Vedno sem jim lahko zagotovila samo eno: upam, da bo šlo čim bolje. In to sem resnično upala. Tudi to, da bi resnično upali tudi bolnik in njegovi svojci.

Vsak od nas s po svoje doživlja težo negotovosti, ki ji ne moremo ubežati. Včasih s sprašujem, ali bi mogla z njo živeti, če n bi verovala, ad je Bog z menoj na vsakem koraku, naj se zgodi karkoli, da me sprejema v svoje naročje, ko imam občutek, da preprosto ne morem več.

Deli.