Zgodovina

Jožefov hrib zaznamuje baročna cerkev, ki so jo Celjani zgradili daljnega leta 1681 v zahvalo za prenehanje kuge, ki je tiste čase pustošila po Štajerskem in v Celju. Po njej je hrib dobil svoje ime. Cerkev je hitro postala priljubljeno romarsko središče in to ostaja še danes z dvema glavnima romarskima shodoma: na Jožefovo, 19 marca in 1. maja. Svetega Jožefa pa častimo in prosimo za varstvo nad Domom in okoliško župnijo tudi na večer vsake srede pred prvim petkom v mesecu.

Nov list v zgodovini Jožefovega hriba pa je obrnil blaženi škof Anton Martin Slomšek, ki je leta 1852 z velikim veseljem sem povabil duhovnike Misijonske družbe sv. Vincencija Pavelskega – lazariste. Sam jih je pozdravil ter jim naložil poslanstvo z besedami: ”da bi se borili zoper nevero, zoper socializem, katerega izrodek je brezverni komunizem, in zoper revolucijo ali prekucijo”.

Lazaristi so se z vso vnemo lotili ljudskih misijonov po slovenskih župnijah ter duhovnih vaj na Jožefovem hribu. Ob prihodu so prvotno majhno hišo ob cerkvi glede na potrebe nekajkrat dogradili, približno sedanjo velikost pa je dobila leta 1933. Med drugo svetovno vojno in po njej jo je doletela okupacija in nato nacionalizacija. Povojna ljudska oblast se ni kaj dosti zanimala zanjo in leta 1990 so jo lazaristi dobili po dobri volji Mestne občine Celje spet nazaj – vendar potrebno temeljite prenove. Leta 1993 se je začela obnova in počasi je Dom dobival današnjo podobo. Lazaristi so se v del Doma vselili leta 1995. Prve prireditve v drugem delu pa so stekle v letu 1996, kjer so lazaristi leta 1998 ustanovili na hribu zavod Dom sv. Jožef, ki je začel vračati hribu prvotnega duha, seveda na času primeren način s sodobnim duhovno prosvetnim centrom, Dom sv. Jožef, ki sedaj v skladu s karizmo lazaristov vrši svoje trojno poslanstvo: duhovno prosvetno, orglarsko šolo in varstvo starejših. Z nastankom celjske škofije pa Dom v dobršni meri vrši tudi poslanstvo škofijskega pastoralnega centra.

Zgodovina_JH