Ženska, ki hodi po vodi

Hoditi po vodi ni lahko, oziroma je sploh nemogoče. Če vzamemo v roke Sveto pismo, lahko razumemo, kaj pomeni hoditi po vodi: imeti v sebi vero, da bo šlo, da bo Bog pomagal in bo prisoten, tudi ko je težko, ko je najteže, in ko se na zunaj zdi, da je nemogoče vzdržati. Hoditi po vodi pomeni pravzaprav živeti iz upanja, vere in ljubezni.

Vedno znova srečujem ljudi, ki v tem smislu hodijo po vodi. Sami se tega večinoma sploh ne zavedajo. v sebi nosijo vero, ki jim pomaga naprej, živijo svoj odnos z Bogom in iz tega živijo. Če bi jih vprašali, v čem je njihova skrivnost, da jim to tako uspeva, tega verjetno ne bi znali razložiti.

V teh dneh veliko razmišljam o devetinosemdesetletni ženski, ki zares hodi po vodi. Z dvajsetimi leti se je poročila. Pri triintridesetih letih se je mož ponesrečil in je ostala sama s šestimi otroki, od katerih je imel najmlajši devet mesecev in najstarejši dvanajst let. Po vojni je bila celo več kot eno leto v zaporu, ker je bil v njenem sorodstvu nekdo, ki takratnemu režimu ni bil po volji. Trije majhni otroci so takrat morali sami gospodariti doma. V zadnjem letu pa je zaradi hude bolezni izgubila najprej sina, in čez nekaj mesecev še hčerko. Veliko težkih življenjskih udarcev, kar preveč za enega človeka.

Hvaležna sem, da sem imela priložnost to žensko nekajkrat srečati. Ni zagrenjena, nikogar ne obtožuje, še vedno sama skrbi zase. Ne more razumeti, zakaj se je vse to zgrnilo na njeno družino, toda prenaša vso težo in ne obupuje. Kljub vsemu težkemu, kar je doživela, se ne pomiluje. Ko se z njo pogovarjaš, začutiš, da imaš pred seboj veliko, močno ženo in se počutiš lepo v njeni bližini. Moram jo občudovati. Včasih, ko srečam ljudi, ki so tako strašansko nezadovoljni s svojim življenjem, si želim, da bi se srečali s to žensko.

Vedno, kadar jo vidim, pomislim na to, da zares hodi po vodi in da bi si bolj kot kdo drug zaslužila, da bi ji postavili veličasten spomenik. Za njeno vero, upanje in ljubezen.

Deli.