Zelo je bolna

Pogovori o zdravju in bolezni so prisotni skoraj v vseh naših srečanjih. V vseh najrazličnejših inačicah. Kako skrbimo in kako naj bi skrbeli za zdravje, kako hudo je, ko kdo zboli, kako je to krivično, kako takrat skrbijo za nas, pa o odnosu zdravstvenega osebja in še in še. Tem o zdravju in bolezni nikoli ne zmanjka. Prav vsakogar od nas se tičejo.

Ob bolezni, posebno hujši, pride do izraza naš temeljni odnos do življenja in smrti, do zdravja in bolezni, odnos do sebe in do soljudi, odnos do Boga. Zato je vredno biti pozoren na vse, kar je ob tem izrečeno. Tudi na to, kar je izrečeno brez besed, pa vendar lahko tudi brez besed zelo zgovorno.

Nad marsičem povedanim v zvezi z zdravjem in boleznijo se človek lahko zamisli. To mi je prišlo na misel, ko sem poslušala žensko srednjih let, ki je pripovedovala o svoji mami. Prvič sem jo videla, ničesar ne vem ne o njej ne o njeni mami. »Moja mama je pa res zelo hudo bolna.« Pozanimala sem se o njeni bolezni. Vem, da je pogosto ljudem malo v uteho že to, da lahko o tem spregovorijo, da jih nekdo res posluša. Po tem, kako dramatično je pripovedovala, sem pričakovala, da njena skoraj osemdesetletna mama umira zaradi kakšne hude bolezni. »Veste, ima izrastke v hrbtenici«, se je glasil odgovor. Verjamem, da ima mama zaradi izrastkov v hrbtenici zelo hude bolečine. Predstavljam si tudi, da je s takšnimi bolečinami težko živeti. Morda včasih teže kot z rakom. Ampak ali je zaradi tega zelo hudo bolna? Po medicinskih kriterijih niti ne.

Zame kot zdravnico je bila to kar zanimiva šola. Niso nujno medicinski kriteriji tisti, ki določajo, ali je neka bolezen huda ali ne. Vedno gre za osebno doživljanje in človek lahko doživi kot nekaj hudega zelo banalno stvar. Če je zame nekaj hudo, ni nujno tako za drugega, in obratno. Tudi v našem odnosu do zdravja in bolezni vidimo, kako je vsak človek svet zase, enkraten tudi v tem. In prav je, da se v tej enkratnosti in drugačnosti znamo poslušati in spoštovati.

Deli.