Zdrav duh v zdravem telesu?

Vsi poznamo rek: Zdrav duh v zdravem telesu. Še v šoli smo o tem govorili. Seveda ta rek še kako drži, za oboje je treba skrbeti. Pa je tudi tu potrebna prava mera.

Kaj vse ljudje naredijo za svoje telo, tudi v prepričanju, da bo potem tudi z njihovim duhom vse v redu. Tečejo, tudi po nekaj ur na dan, hodijo v fitnes, plačujejo masaže, pazijo na vsak grižljaj, ki ga dajo v usta pa še in še. Če povemo na kratko: zelo, zelo zdravo živijo. Vsaj tako so prepričani. Pogosto so prepričani tudi, da jih bo tak način življenja obvaroval pred boleznijo, ki pač ne sodi k zdravemu duhu. Ne bi govorila o tem, kaj vse se potem dogaja ljudem, ki tako mislijo. Tudi zbolevajo in tudi umirajo, včasih tudi z mislijo, kaj je narobe z njihovim duhom, da to dopušča.

S kolegom, ki je že nekaj let na invalidskem vozičku, se večkrat o tem pogovarjava. Zelo delaven je, opravlja svoj poklic, veliko piše. Vedno znova ga občudujem. Občudujem njegovo bistrost duha, občudujem njegov odnos do življenja, do zdravja in bolezni. Kadar mi je težko, se spomnim nanj in takoj laže živim. Takšen, kot je, pomaga ljudem živeti. Ne vem, če bi lahko kaj takega rekli o ljudeh, ki skrbijo predvsem za svoje zdravo telo.

Kolega ta misel, Zdrav duh v zdravem telesu, kar pojezi, mene tudi. Tudi zato, ker ljudje tako zelo enostransko gledajo na življenje in niso pripravljeni pogledati malo globlje. Niso pripravljeni o življenju kaj veliko razmišljati, vsak dan znova, ob vseh drobnih in manj drobnih stvareh, ki se jim dogajajo. Tudi niso pripravljeni videti smisla življenja v vsem, kar se nam dogaja. Pa je prav vprašanje smisla tako zelo pomembno za naše življenje. Je res smisel v tem, da si celo življenje prizadevamo samo za zdravo telo, vse ostalo pa ostaja kot nekaj nepomembnega ob strani? Šele prizadevanje za dobre medsebojne odnose, neprestano preverjanje vsega, kar počnemo, kar mislimo, v kar upamo, daje našemu življenju pravo polnost in je res zdravo.

 

Deli.