Zanima se zame

Starejša gospa mi je pripovedovala, kako dobro ji je delo, ko se je hčerka vrnila od zdravnika in ji povedala, da se je zdravnik prav natančno pozanimal, kako je z njeno mamo, torej z njo. »Poglejte, sam od sebe je vprašal, kako je z menoj, ali imam še težave, kakšne težave, ali še jemljem zdravila, pa tudi, kako sem na splošno zadovoljna. Kje danes sploh še doživite, da se kdo zanima za vas?«

Ob tej pripovedi sem se spomnila na nekaj, o čemer sem v svojem življenju, pri svojem delu z bolniki, pogosto premišljevala. Na fakulteti tega nismo slišali. Do tega sem se morala prebiti z branjem, premišljevanjem, predvsem pa s pazljivim poslušanjem bolnikov. Ko sem pazljivo spremljala bolnike in jih poslušala, sem lahko zaznala, kako izredno pomembno vlogo pri zdravljenju igra »skrb«. Občutek, da zdravnik skrbi zate, da mu ni vseeno, kako je s teboj, lahko bistveno pripomore k delovanju vsakega zdravila. Pa ne samo zdravnik, tudi vsi ostali, ki delajo ob zdravniku, lahko s svojo skrbjo veliko pomagajo. Bolniku dajo občutek varnosti.

Verjetno je bila ta skrb v medicini včasih veliko bolj prisotna. Zdraviti pomeni v latinščini »curare«, kar pomeni tudi skrbeti, in v tej besedi je tudi skrb, »cura«. Kot da je zdravljenje nujno povezano s skrbjo. Zdaj o tem skoraj nihče več ne razmišlja. Pomembnejše so najrazličnejše preiskave, aparati, laboratorij in še in še. Ne rečem, da tudi to ni potrebno. Seveda je, ni pa dovolj. Še tako vrhunska medicina ne bo mogla biti popolnoma uspešna, če v njej ni pravega človeškega odnosa, preprosto skrbi za človeka, ki je bolan in išče pomoč. Verjetno ni lahko zadovoljivo povezati oboje. Želela pa bi si, da bi to razumeli kot vrednoto, za katero si je vredno vsaj prizadevati, tudi če nam vedno ne uspe.

Tudi sama si ob sebi želim ljudi, ob katerih bi se počutila varno, ker skrbijo zame in jim ni vseeno, kako je z menoj.

 

 

Deli.