Zakaj si ne nabavite boljših očal?

Pravijo, da smo ljudje najbolj »radodarni« z dobrimi nasveti. Ko gre za drugega človeka, so nam rešitve pogosto popolnoma jasne. Seveda, tako in tako morate narediti, pa bo vse v redu. Manjka samo še to, da bi svoj nasvet zaračunali. Morda pa ga kje tudi zaračunajo, kdo ve?

Povabili so me na Zvezo slepih, da bi predstavila svojo knjigo Moja četrta kariera. Vsi delamo svojo četrto kariero, vsak na svoj način. Razvil se je prav zanimiv pogovor, kako jim ljudje marsikaj svetujejo. In ljudje seveda vse vejo. »Gospa, operirati si boste morali sivo mreno, poglejte mene, zdaj sem čisto v redu.« Pa človek, ki tako svetuje, nima pojma, zakaj ta gospa skoraj nič ne vidi. Ali pa: »Seveda, nabaviti si boste morali dobra očala, vsekakor boljša kot jih imate, ta so videti bolj fina.« Kaj ve človek, ki tako suvereno svetuje, o slabovidnosti, o vzrokih zanjo, o pomoči pri njej? Kaj sploh ve o očalih? Vsak sodi samo po sebi in daje sebe za merilo.

Prav ob takšnih »nasvetih« bi se morali večkrat vprašati, ali ne bi bilo bolje, če bi bili spoštljivo tiho in bi drugega človeka samo poslušali. Zanimivo bi bilo tudi recimo eno popoldne ali dopoldne preživeti v čakalnici pri zdravniku. Kaj vse ljudje vedo? Kako zelo so prepričani v svoje znanje in poznavanje različnih situacij! Prepričana sem, da bi se ob tem, ko ljudje tako suvereno vse »vedo«, s svojim medicinskim znanjem počutila čisto majhno. Seveda pa svojega znanja nikoli ne bi tako suvereno vsiljevala drugim, kot to mnogi delajo.

Ko takole poslušamo vidimo, da ljudje ne potrebujemo »dobrih« nasvetov, ampak čisto preprosto človeško bližino, človeško razumevanje in solidarnost. Seveda, kdor hoče biti drugemu človeku blizu, kdor ga hoče razumeti in biti solidaren z njim, mora sam malce stopiti na stran in pustiti drugega človeka, da spregovori o svoji stiski, o svojih problemih. Pogosto ni treba več, kot da imaš nekoga, ki te vzame resno, ki te posluša in ne vsiljuje svojih rešitev kot edino pravilnih.

Deli.