Zakaj pa ste jo peljali v bolnišnico?

Najraje delimo nasvete. Ko gre za druge, znamo biti zelo pametni. Vse nam je jasno, ves svet bi bil lahko čisto enostaven, če bi se vse vrtelo tako, kot si mi mislimo. Pa je seveda vse drugače.

            Življenja ne moremo nikoli stlačiti v predalčke, nikoli ne moremo reči, da obstoji samo ena in edina prava rešitev. To velja tudi za okoliščine, ko je nekdo bolan, ko nekdo umira. Pred seboj imamo pogosto ideal, kako bi bilo lepo. Če bi v takšnih težkih časih imeli okrog sebe ljudi, ki nas imajo radi, ki nas razumejo, ki znajo razbrati vsako našo najmanjšo željo in jo uresničiti. Včasih se kaj takšnega tudi res zgodi, še pogosteje pa je vse, kar delamo, samo približevanje takšnemu cilju.

O vsem tem pogosto razmišljam, tudi takrat, ko poslušam mnoge zgodbe iz resničnega življenja. Tako mi je na primer znanka pripovedovala, kako je bilo, ko je umirala mama. Bila je že zelo slaba, imela je raka. Živela je z možem, redno pa so k njej hodili tudi trije odrasli otroci. Vedeli so, da je mama že zelo slaba, pa vendar se niso mogli sprijazniti z mislijo, da se njeno življenje resnično izteka. Mama si je želela ostati do konca doma. Nekega jutra pa so jo našli zelo, zelo slabo in vsi so takoj pomislili, da morajo nekaj storiti. Poklicali so zdravnico, dobili napotnico za bolnišnico in mamo odpeljali tja. Še istega dne je zvečer umrla. Hčerka si sedaj očita, da ji niso izpolnili želje, da bi do konca ostala doma. Tudi od mnogih znancev mora poslušati vprašanje: »Zakaj pa ste jo peljali v bolnišnico?« Vsakokrat, ko sliši to vprašanje, ji je težko.

Takšnih in podobnih zgodb je zelo veliko. Seveda sem tudi jaz za to, da bi ljudje umirali doma. Ne bi pa si upala očitati nikomur, če je ravnal drugače. Zelo lahko je soditi drugim. Kako pa bi ravnal človek sam, ko bi se znašel v takšnem položaju, je veliko vprašanje. Gotovo se je hčerka ob mamini bolezni tudi veliko naučila in bi ravnala v marsičem drugače, če bi jo spet doletelo kaj podobnega.

Deli.