Zadovoljstvo s seboj

Nekje sem prebrala, da je samo 2% žensk zadovoljnih s seboj. Podatek se mi zdi grozljiv. To pomeni, da 98% žensk živi nezadovoljnih. Ne vem, kakšni so podatki pri moških, ampak morda tudi ni veliko drugače. Pa tudi če ti podatki ne držijo povsem, kar je čisto možno, in je zadovoljnih morda 10 ali 20% žensk več, je še vedno na svetu preveč nezadovoljnih ljudi.

Sprašujem se, kje je vzrok, da so ljudje tako zelo nezadovoljni s seboj. So jim v vzgoji vcepljali neke ideale, ki se jih ne da uresničiti? So njihova pričakovanja povsem nerealna? Pričakujejo od sebe nekaj, kar je nemogoče? Življenje pa teče nevzdržno naprej in ne znajo z veseljem in hvaležnostjo sprejemati vsega dobrega, kar se jim v življenju dogaja.

Spominjam se, da sem pred mnogimi leti tako mimogrede ujela na televiziji kratek prispevek o deklici, nekje v Sloveniji, ki se je rodila brez rok. Verjetno mi bo ta deklica ostala vedno v spominu. Nič jadikovanja, nič samopomilovanja, ampak preprosto razmišljanje, kaj vse in kako lahko čim več naredi brez rok. In naredi lahko zelo veliko, veliko več, kot bi si človek mogel misliti v prvem trenutku. Mislim, da ima tu velike zasluge njena mama. Približno takole je rekla: »Nekateri se rodijo slepi, drugi s to ali ono hibo, naša deklica pač brez rok.« In v deklici je čutiti neko zdravo samozavest, ki bi bila nam vsem zelo potrebna. Nazadnje so jo vprašali, kaj bi želela postati, ko bo velika. Pa je tako prijetno odgovorila: »Tega še ne vem točno. Ampak glede na to, da imam zelo bujno domišljijo, bom morda pisateljica.« Pa bi ji človek res privoščil, da bi postala pisateljica. Verjetno bi imela ljudem veliko povedati.

Dobro je poslušati tudi takšne zgodbe. Morda bomo ob njih postali bolj zadovoljni s seboj. In hvaležni za vse tisto, kar nam je dano, pa se tega tako pogosto niti ne zavedamo.

Deli.