Vsi smo berači

Pravijo, da je bolje dajati kot prejemati. Mnogi ljudje so zelo radi v vlogi tistega, ki daje, ki za nekoga nekaj dela. Ko daješ, se počutiš močnega, dobrega, potrebnega. Prav to, da si nekomu potreben, je za naše življenje bistveno. Vprašanje je samo, ali si potreben samo, če daješ, če nekaj delaš, ali pa morda tudi kako drugače.

Nekomu si lahko potreben tudi v svoji nemoči. Mama duševno prizadetega otroka mi je pripovedovala, koliko topline, veselja, ljubezni prinaša ta otrok vsej družini. Res je, da morajo zanj skrbeti, toda on jim neizmerno veliko daje. Podobno pripovedujejo tudi drugi, ki kakorkoli skrbijo za nemočne ljudi.

Pravzaprav bi morali vedno preverjati svoj motiv, zakaj nekaj delamo. Kdor trdi, da se popolnoma žrtvuje za druge, da nikoli ne misli nase, se mi zdi nekoliko sumljiv. Tudi same ne bi imela dobrega občutka, če bi bila za nekoga samo objekt njegove pomoči. V vsaki pomoči gre za dajanje in sprejemanje, in kdor pomaga, ne da bi začutil, da tudi sam pri tem dobiva, je v veliki nevarnosti, da pravzaprav išče sebe. So tudi ljudje, ki mislijo, da si tako nabirajo točke za božje kraljestvo. Neka ženska mi je nekoč rekla, da hodi obiskovat bolnike iz krščanske dolžnosti. No, jaz si takšnih obiskov ne bi želela. Če me pride kdo obiskat, naj pride čisto preprosto prijateljsko, ker rad pride.

Vsak izmed nas se včasih znajde v vlogi tistega, ki daje, in drugič v vlogi tistega, ki prejema. V bistvu pa smo vsi berači, ki neprestano prosimo za najrazličnejše stvari: za ljubezen, naklonjenost, razumevanje, za zdravje … Priznajmo si svoje beraštvo in se ne delajmo, kot da smo bogataši, ki nam nič ne manjka. Prav v zavesti tega beraštva lahko postanemo bolj solidarni med seboj.

Tudi pred Bogom smo vsi berači. Šele v izpolnitvi obljube o novem nebu in novi zemlji bo izpolnjeno vse tisto, za kar beračimo.

Deli.