Vsak dan znova

Bilo je v času pred božičem. Velike množice ljudi so se zgrinjale v trgovine. Kupovali so vse, koristne in nekoristne stvari, samo da so imeli božična darila. V tej nori nakupovalni mrzlici sem kot balzam za dušo doživela pogovor z zakoncema, katerih trije otroci zaključujejo šolanje. Gospod je razmišljal takole: »V tem adventnem in božičnem času si preprosto ne dovolim potreb. Čutim, da se moram prav zavestno odločati med ‘biti’ in ‘imeti’. Vsako leto znova. Bistvo adventa in božiča ni v darilih.«

Na ta pogovor sem se spomnila, ko sem srečala znanko, ki se že mnogo let spoprijema z boleznijo, ki napreduje in ji vsako leto prinaša nove omejitve. Ne govori veliko o svojih težavah, zna poslušati druge in jih skuša razumeti v njihovi stiski. Daje vtis, da je v sebi zadovoljna. Vedno je prijetno srečati takega človeka.

Ob zadnjem srečanju sva se malo več pogovarjali o njej. O tem, kako je kos težavam, ki so povezane z boleznijo. Ni vedno lahko, pa vendar pravi: »Ne dovolim si biti nesrečna. Res me časih prime, da bi se pomilovala, da bi se videla v vlogi ubogega, pomoči potrebnega bitja, pa se potem vedno znova zavem, da pomoč ni v tem. Zunanje okoliščine so takšne, kot so. Na bolezen ne morem vplivati. Je pa odvisno od mene, kako z njo živim. Nesrečna, in to vsak dan bolj, ali pa z odprtostjo in pripravljenostjo sprejemati vedno nove izzive, ki so včasih tudi težki.«

Dala mi je veliko misliti s tem svojim odnosom do bolezni. Končno to ne velja samo za bolezen, ampak za prav vse situacije v našem življenju. Kako čisto drugače je, če si ne dovolimo biti nesrečni.

Nazadnje pa je dodala še nekaj zelo bistvenega, piko na i: »Vsak dan znova se moram za to odločati. Tega ne narediš z enkratno odločitvijo. Vsak dan znova, vsak dan znova se moraš odločati, kako boš živel svoje življenje. Včasih mi to uspe bolj, drugič manj.«

Res, za vse bistveno v življenju se moramo odločati vsak dan znova.

Deli.