Vsak dan znova

V življenju je malo takšnih odločitev, ki jih narediš samo enkrat in potem je stvar zaključena za vse večne čase in o njej sploh ni treba več razmišljati. Največkrat je tako, da se odločiš za nekaj,  kar naj bi sicer veljalo tako rekoč za celo življenje, ampak za uresničevanje te odločitve se moraš odločati vsak dan znova. In takšno odločanje ni vedno lahko. Človek potrebuje zanj veliko življenjske energije.

Dokler je človek mlad in teče vse vsaj kolikor toliko po nekih načrtih, se tega morda niti ne zaveda v vsej polnosti. Ko se življenje začne komplicirati, se tega začenja bolj zavedati. In ko morda ostariš, ko zboliš, postaneš invaliden, ko marsičesa, morda najosnovnejših stvari, ne zmoreš več sam, se moraš odločati vsak dan znova, v vsaki novi situaciji znova.

Od mene je odvisno, kako gledam na življenje, kako sprejemam to, kar mi prihaja na pot, kako se soočam s težavami, ali se počutim na smrt nesrečno, ali pa grem kljub vsemu s kančkom humorja naprej. Seveda mi vse to uspeva včasih bolj, drugič manj. Spominjam se gospe, ki mi je nekoč rekla: »Ne dovolim si, da bi bila nesrečna.« Hvaležna sem, da sem jo srečala in se pogosto spomnim na njene besede. Tudi jaz si včasih rečem: »Ne smem si dovoliti, da bi bila nesrečna.«

Veliko ljudi srečujem, veliko najrazličnejših ljudi. Vsak je svet zase in vsak skuša na svoj način biti kos življenju. Žal mi je za vse tiste, ki vse ali preveč pričakujejo samo od drugih. Družba naj bi za vse poskrbela, tako, da bi bili zadovoljni. Medicina naj bi vse pozdravila. Sosedje naj bi bili prijazni in ustrežljivi, vedno pripravljeni pomagati. Ob vsem tem pa morda pozabljamo, da je bistveno odvisno od nas samih. Dva človeka imata morda enake objektivne pogoje, pa je eden zadovoljen, drugi nikakor ne. Tu mu ne more pomagati nihče od zunaj. Odločati se mora vedno sam, in odločati se mora vsak dan znova.

Deli.