Včasih nas ljudje presenečajo

Znanka mi je pripovedovala o svoji sedeminosemdesetletni mami. Tudi v tej starosti je še prava mladenka. Do pred kratkim ni hodila k zdravniku. Pred dobrim mesecem pa so se začele težave s srcem in so jo sprejeli v bolnišnico. Hčerka je pričakovala, da se bo začela pritoževati in stokati, pa se je zgodilo prav obratno. Potrpežljiva je, hvaležna za vse, kar ji drugi dobrega naredijo, pripravljena je sprejeti vse, kar se zgodi. Hčerka jo vsak dan obišče in jo najde veselo, tako da je pravo veselje prihajati k njej na obisk. Pravi, da je takšne prej ni poznala. V tem času sta se tudi marsikaj pogovorili, čisto drugače kot pred leti. Kako pomembno je, da sta načeli nekatere teme, ki so se prej zdele nedotakljive. Za obe je to pravo olajšanje.

Lepo je slišati takšne pripovedi. Iz njih se lahko tudi marsičesa naučimo, predvsem to, da ostajamo odprti za ljudi, da pri vsakem človeku dopuščamo, da se lahko spreminja prav do konca svojega življenja. To se dejansko tudi dogaja, vprašanje je samo, ali smo sploh sposobni zaznati takšne spremembe.

Vse prepogosto se dogaja, da si o drugih ljudeh ustvarimo svoje mnenje in ga nismo pripravljeni spremeniti. »Ah, ja, ta je bil moj sošolec v osnovni šoli, tega dobro poznam. Ne, res ne more biti kaj prida. No, zdaj ga res že več kot dvajset let nisem videl.« Tako približno ocenjujemo ljudi. V tem smo si vsi kar precej enaki in se vsem več ali manj to dogaja. Zato je prav, da se vsaj od časa do časa tega zavemo in začnemo ljudi videti v drugačni luči. Ne več kot tiste, ki jih poznamo in o katerih vse vemo.

Včasih je takšno nespremenljivo gledanje na ljudi najhujše ob ljudeh, ki so nam najbliže, na primer v lastni družini. Prepričani smo, da vse vemo o njih, tudi kaj mislijo in čutijo v zadnjem kotičku svojega srca. Verjetno bi bilo naše skupno bivanje veliko lepše, če bi bolj dopuščali, da nas ljudje vedno znova presenečajo, tja do smrti. In če bi se tega tudi veselili.

Deli.