Učiti se biti odvisen

Biti samostojen, biti neodvisen od drugih, je za ljudi velika vrednota. Če smo čisto iskreni, smo v življenju odvisni od marsičesa. Ali se na primer sploh zavedamo, kako zelo smo odvisni od elektrike in kako bi se znašli brez nje pozimi v kakšni mestni stolpnici nekje v visokem nadstropju? Brez luči, brez dvigala, brez gretja in še brez marsičesa. Odvisni pa smo še od mnogih stvari in ljudi v vsakdanjem življenju.

Mlad človek, ki samostojno začenja živeti, si zelo težko predstavlja, de se utegne zgoditi, v starosti ali pa že prej, da bo odvisen od drugih v zelo preprostih stvareh: pri gibanju, hranjenju, osnovni higieni in še in še. Spomnim se upokojene medicinske sestre, ki je zatrjevala, kako ji ni nikoli težko negovati nepokretne bolnike, sama pa ne bi nikoli hotela biti odvisna od drugih.

Tudi tega se je treba učiti. Ni ravno lahko, je pa še veliko teže, če tega učenja nočeš sprejeti. Iz svojih izkušenj lahko rečem, da je treba to predelati najprej v sebi, ali bolje rečeno, treba je to celo življenje predelovati. Najprej moraš v sebi dojeti, da biti odvisen ne zmanjša tvoje osebne vrednosti. V sebi moraš tudi sprejeti, da so ti določene stvari pač nedosegljive. Ampak kdo sploh lahko reče, da mu je vse dosegljivo?

Moje odvisnosti na prvi pogled mnogi ljudje sploh ne opazijo. Že skoraj dvajset let nisem bila nikoli sama v mestu, čeprav je zame, ki sem zrasla prav v središču mesta, ena najlepših stvari sprehajati se po mestu, kar tako, brez posebnega cilja, doživljati utrip mesta, se zliti z neskončno množico ljudi. Že dolga leta nisem bila nikjer peš na izletu. Pa še marsikaj. Zato pa imam čas za druge stvari.

Trenutno še lahko poskrbim za osebno higieno, se sama oblečem, spravim v posteljo in iz nje. Za to sem hvaležna. Morda bo prišel trenutek, ko tudi tega ne bom mogla več. Tudi to dopuščam in se mi zdi prav tako.. Ampak zakaj bi se v tem trenutku s tem obremenjevala.

 

 

Deli.