Učiti se biti bolj počasen

Veliko ljudi poznam, ki so zelo hitri v vsem svojem življenju in ki jim gre zelo na živce, če imajo opravka s človekom, ki je precej počasnejši od njih. Ko pa nečesa ne zmoreš več, ko ostariš ali kaj podobnega, se največkrat upočasni tudi tempo življenja. Po svoje to ni nič hudega, samo marsikdo na to ni pripravljen in zaradi tega trpi.

Spominjam se svoje slepe prijateljice, ki je nekoč rekla: »Koliko časa več porabiš, če si slep.« Morda takrat, pred mnogimi leti, tega niti nisem prav razumela. Danes vem, kaj je mislila. Za čisto preproste, zelo vsakdanje stvari, porabiš več časa. Znanka, ki ima hromo levo roko, mi pripoveduje, koliko časa se oblači. Za normalne razmere zelo dolgo. Ampak obleče se sama in je lepo urejena. Ker zna življenje ceniti takšno, kot je, je tega zelo vesela in se ob vsem tem doživlja tudi kot uspešno.

Ob vsem tem se sprašujem, zakaj bi morali biti na vsak način tako zelo hitri. Zato, da se dokazujemo, sebi in drugim, da vse to zmoremo, da smo hitrejši in boljši od drugih? V tem tekmovanju ne čutim želje po tem, da bi ljudem okrog sebe izboljšali, olajšali življenje. V ospredju je človek sam, ki je junak, ki veliko zmore. Pa je to pomembno samo zanj ali še za koga drugega?

Morda pa bi bila ta izkušnja, ki jo imamo mnogi, ko moramo upočasniti svoje življenje, koristna za vse nas. Morda bi nam tudi to pomagalo, da dojamemo, kaj je bistvo. Ne to, da smo hitri, ali celo hitrejši od drugih, ampak to, kako znamo biti v svojih odnosih povezani z drugimi, kako znamo drug drugemu pomagati, si olajšati življenje in se življenja, tudi če je v marsičem okrnjeno, veseliti.

Tudi tega se je treba učiti, da si bolj počasen. V nekem smislu se mora tega učiti vsak človek, tudi če je zdrav in nikoli ne sede na invalidski voziček. Ne prav lahka naloga v družbi, v kateri je tako pomembna tekmovalnost: kdo bo hitrejši, boljši … Ali razumete zakaj so invalidi nujno potrebni kot korektiv te družbe?

Deli.