Tudi to je milost

Zelo dragoceno se mi zdi razmišljati o svojem življenju in ugotavljati, kje vse se  me je dotaknila milost, ko sem se, ne da bi se tega prav zavedala, odločila za nekaj, kar se pozneje izkaže za pravo odločitev. Pravzaprav je težko razložiti besedo milost. Ko pa jo v svojem življenju doživiš, takoj veš, da to je milost in ne more biti nič drugega. Milost je nekaj, kar ni tvoja zasluga. Pa tudi nekaj, kar je povezano z notranjim glasom v človeku. Če ga človek zazna in mu sledi, bo tudi milost pogosteje doživljal.

Teh nekaj misli o milosti se mi je porodilo spomladi, ko me je znanka povabila na koncert. Spored je bil res lep, jaz pa sem začutila, da zame vse skupaj ni tako preprosto, da mi dostop do dvorane, kjer je koncert potekal, lahko postane problem. Najprej me je malo pregovarjala, da bo gotovo vse potekalo brez zapletov, potem pa je nazadnje ostalo pri moji odločitvi. Na koncert nisem šla.

Dan po koncertu pa mi je znanka po elektronski pošti poslala kratko sporočilo: »Na koncertu je bilo lepo, ampak zdaj vem, da je bilo prav, da nisi šla. Tudi to je milost, da to pravi čas spoznaš.« Res sem bila vesela teh njenih besed. V sebi sem čutila, da ta pot ni zame in kako prav je, da sem ta notranji glas poslušala.

Hudo je, če misliš, da moraš biti povsod, če ne znaš prav presoditi, kaj je zate normalno dosegljivo in kaj ne. Prepričana sem, da bi bila v pravi stiski, če bi se znašla na koncertu. Pot do dvorane je bila kar dolga, z vozičkom bi se je ne dalo prevoziti, ker je tja vodilo nekaj stopnic. Vedno rada srečujem ljudi in se z njimi pogovarjam, ampak tam bi bila moja edina misel, kako se bom čim hitreje lahko nekje usedla. Verjetno v pogovorih sploh ne bi mogla uživati.

To, da pravi čas spoznaš, česa se lahko lotiš in česa raje ne, je res velika milost. Ta milost mi omogoča, da veliko laže živim in da ne izgubljam svoje energije v prazno, za stvari, ki so mi nedosegljive ali le zelo, zelo težko dosegljive.

Deli.