Triintrideset srečnih let

Zanimivo je poslušati ljudi, kako si predstavljajo srečo. Zanimivo je tudi opazovati jih, ali se počutijo srečne. Največkrat nimaš občutka, da so srečni. Večina pa postavlja kot pogoj za srečo zdravje. »Samo da bo zdravje, pa bo že šlo«, pravijo. Potem pa zdravje je, pa kljub temu ne gre. Ali pa obratno, zdravja ni, pa kljub temu gre.

Znanka, katere mož je bil nekaj časa težko pokreten in na vozičku, in je pred nekaj meseci umrl nenadoma, povsem nepričakovano, mi večkrat pripoveduje, kako sta si s skupnimi močmi skušala narediti življenje za oba čim bolj znosno. On ni bil nikoli siten, ona pa je tudi znala biti potrpežljiva in iznajdljiva. Zdaj, po njegovi smrti, ji je sicer težko, v tolažbo pa ji je dejstvo, da sta toliko let res lepo preživela skupaj. Kljub njegovi invalidnosti.

Zdaj pogosto hodi na pokopališče in sreča tam veliko ljudi. Z mnogimi se zaplete v pogovor in prav o takšnem pogovoru mi je pripovedovala. Ženski, ki ji je tudi pred kratkim umrl mož, je rekla: »Res sem vesela, da sva triintrideset let tako srečno preživela skupaj.« »Kaj, triintrideset let je bil zdrav?«, je zanimalo žensko. »Ne, ne, midva sva bila srečna do konca, tudi še potem, ko je bil na vozičku in povsem odvisen od tuje pomoči. Ne morete si predstavljati, koliko sva se midva presmejala, celo ob nezgodah, ki so se nama zgodile z vozičkom.« Ženska tega ni mogla povsem razumeti, kot da je prišla iz nekega drugega sveta.

Večina ljudi res ne more razumeti, da sreča ni odvisna od zdravja, od premoženja, od popolne brezhibnosti. Zato si tudi ljudje veliko bolj prizadevajo za nabiranje materialnih dobrin in delajo mogoče in včasih skoraj nemogoče stvari, samo da bi ostali zdravi, namesto da bi več svoje energije vlagali v dobre medsebojne odnose. Ti ne prihajajo kar sami od sebe, zanje si je treba prizadevati, vsak dan znova. In to prizadevanje se ne sme nikoli končati, tudi ne v starosti, tudi ne tik pred smrtjo.

Deli.