Ti si nora

Žalujoči lahko pripovedujejo o številnih reakcijah okolice, ki jim dodatno grenijo življenje. Tako je gospa, ki je pred tremi leti izgubila moža, potožila: »Veste, moji sorodniki pravijo, da sem nora. S svojim pokojnim možem se pogosto pogovarjam, zame je nekako prisoten in mi je v uteho, če se z njim posvetujem. Saj vem, da je pokojni, ampak zame je tu. Ne vem, če to lahko razumete? Moji otroci tega ne razumejo. Pravijo, da mi nič ne manjka. Imam dobro pokojnino, lepo stanovanje, sem še kar pri močeh. Ampak moža ni več, skoraj petdeset let sva preživela skupaj, se kalila v dobrem in slabem. To naju je vedno bolj povezovalo. Zdaj pa ga ni več, on mi manjka in to je huje, kot da bi mi manjkalo kaj drugega. Povejte mi, ali sem res nora?«

Ne, gospa zares ni nora. Boli pa jo reakcija njenih ljudi. Vsaj oni, vsaj njeni otroci naj bi jo razumeli. Pa je ne. Morda jo bodo razumeli pozneje, morda takrat, ko se bodo sami znašli v podobnem stanju, ko se bodo sami morali soočiti z izgubo sozakonca. Do takrat pa je verjetno še dolga pot. Ali pa tudi ne. Kdo ve?

O teh težavah je potožila tudi zdravnici, ona pa ji je hotela predpisati pomirjevala. Potem se morda ne bo več pogovarjala s pokojnim možem in bo vsa stvar lažja. Ampak saj sploh ni problem v tem, da se pogovarja z njim. Problem je v tem, da je okolica ne razume in ji skuša dopovedati, da ji nič ne manjka in zato nima razloga, da žaluje. Verjetno jih moti že to, če v njihovi bližini kdo žaluje.

Gotovo bi lahko podobno zgodbo slišali od mnogih ljudi, ki žalujejo po smrti svojega dragega človeka. V družbi bi se morali več pogovarjati o tem, kako žalujemo, kako vsak človek žaluje na svoj oseben način in kako moramo to njegovo enkratnost v njegovem načinu žalovanja spoštovati. Samo če lahko svojo žalost spraviš iz sebe, je ne potisneš nekam globoko v podzavest, lahko potem po izgubi spet zaživiš.

Deli.