Ti še živiš

Zgodba, o kateri bom pisala danes, se ponavlja v najrazličnejših oblikah ves čas. Mislim, da bi morali o takšnih temeljnih življenjskih stvareh veliko več, veliko pogosteje govoriti. Tako pa o tem spregovorimo le sem in tja. Vsaj tu bi nam lahko bile za vzgled reklame, ki jih, hote ali nehote, ves čas gledamo na televiziji. V petih minutah se reklama, morda celo za kakšno neumnost, ponovi najmanj petkrat. Mi pa mislimo, da je vse opravljeno, če enkrat na leto spregovorimo o kakšni resni zadevi.

Zakonca, ki ju včasih obiščem, sta mi ob zadnjem obisku precej prizadeto pripovedovala o znanki, ki ju je obiskala nekaj dni prej. Tej ženski je pred dobrim letom umrl sin, star okrog petdeset let, zaradi raka. Zakonca sta jo dolgo poslušala, ko je še enkrat povedala vso zgodbo. Dobro ji dene, če o tem govori. Potem pa je gospod začel pripovedovati o svojih težavah. O tem, da hodi trikrat tedensko na dializo, da ima cel kup raznih težav, da včasih zelo težko živi. Znanka pa je zelo hitro prekinila pogovor: »Ampak kaj boš ti stokal, ti si še živ.« Vsi so obmolknili in potem pogovor speljali na druge teme. Nihče pa s pogovorom ni bil prav zadovoljen. Vsi so imeli občutek, da vsak vidi le sebe.

Verjetno se podobni pogovori dogajajo pogosto. Če vzamemo vsakega udeleženca posebej samega zase, lahko rečemo, da je njegova stiska zelo velika. Težava pa se začne takrat, ko ljudje ugotavljajo, kaj je hudo, kaj manj hudo, kaj najbolj hudo in podobno. Tega preprosto nikoli ne moremo reči. Moja nesreča nikoli ne more biti tvoja nesreča in zame je moja nesreča najhujša. Ne glede na to, kakšna je.

Morda bi bili naši pogovori drugačni, če bi znali bolj resnično poslušati tudi druge, če ne bi ostajali samo pri svoji nesreči, če bi vsaj dopustili možnost, da je drugim tudi težko. Popolnoma razumeti drugega ne moremo nikoli, ker nismo nikoli obuli njegovih čevljev. Naša medsebojna solidarnost se začne pri takšnem poslušanju. In prav od te naše solidarnosti je zelo odvisna kakovost našega življenja.

Deli.