Tega pa ne jem

Ljudje smo zelo različni in je tudi prav tako. Kam bi prišli, če bi vsem ugajale ene in iste stvari. Če bi vsi jedli samo eno, se  vsi oblačili enako, segali po enakem nakitu in podobno. Marsičesa bi še zmanjkalo. Tako pa ima nekdo rad to, drugi ono, tretji nekaj povsem drugega. In vse se lepo razporedi.

Včasih pa je hudo, če je človek pripravljen sprejeti samo eno stvar in nič drugega. Ob tem se spominjam nekega srečanja pred več leti. Povabili so me k skupnimi mladih ljudi, ki so se pripravljali, da bi kot laični misijonarji odšli v misijone. Z njimi naj bi imela delavnico o našem odnosu do bolezni, umiranja, smrti in žalovanja. Skupaj smo preživeli lepo dopoldne in smo bili vsi zadovoljni. Potem pa so udeleženci sami pripravili kosilo, h kateremu so povabili tudi mene. Res, dobro so skuhali: pečenice, zelje in matevž. Poleg mene sta sedeli dve dekleti, ki sta mi dali misliti. Brez njiju bi morda že zdavnaj pozabila na to kosilo. Takole nekako sta začeli: »Midve sva pa vegetarijanki. Ali nam lahko zagotovite, da v zelju in v matevžu res ni ocvirkov in svinjske masti?« Kolikor se spomnim, so jima to zagotovili. In potem sta jedli, seveda brez pečenic.

Zelo se strinjam, da je treba spoštovati vsakega človeka in če se nekdo odloči, da bo vegetarijanec, je to njegova osebna izbira, do katere ima vso pravico. Ob teh dveh dekletih pa sem se spraševala, kako jima bo v neki misijonski deželi uspevalo, da bosta jedli točno to, kar imata radi. Morda spada k pripravi na misijone, torej k pripravi, da odidejo v neko daljno, neznano deželo, v marsičem popolnoma drugačno od naše, tudi to, da znajo včasih potisniti ob stran svoje želje in seči po čem drugim, neznanim, včasih morda tudi manj prijetnim. To sploh ni nujno povezano s hrano, lahko pa tudi je.

Končno pa to ne velja samo za tiste, ki se odpravljajo v misijone. Tudi če ostanemo vse življenje doma, v svojem kraju, se bomo gotovo tudi kdaj znašli v situaciji, ko bo to potrebno.

Deli.