Takrat bom tiho

Rada poslušam mlade ljudi, ki znajo opazovati življenje in iskreno povedati, kako doživljajo razne okoliščine. Prav v tej svoji iskrenosti so nam lahko veliki učitelji.

Tako imam v lepem spominu pogovor s sedemnajstletnim fantom, ki je v neme letu doživel dve smrti v sorodstvu. Pripovedoval je, kaj vse so takrat doživljali, in je sklenil takole: »Ko bom šel spet koga kropit, bom tiho.« Doživljal je ljudi, ki so prihajali kropit duhovnika in govorili, govorili. Govorili so tudi neumnosti, govorili so besede, ki niso bile nikomur v pomoč. Govorili so pravzaprav sami sebi, ker jih žalujoči sploh niso poslušali.

Verjetno bi še marsikdo lahko povedal kaj podobnega. Ljudje mislimo, da moramo nekaj reči v tolažbo, da se to od nas pričakuje, da preprosto ne smemo molčati. Mnogi tudi mislijo, da je tolažba samo v besedah. Molka se vedno bojimo. Vedno nas učijo samo govoriti, nikoli nas niso učili molčati. Kot da je znamenje slabosti, če ne najdeš besed. Toda kaj lahko sploh rečeš? Kaj lahko rečeš človeku, ki je tako žalosten zaradi izgube ljubljenega človeka, da sploh ne more slišati, kaj okrog njega govorijo? Stisk roke, objem ali preprosto tiha navzočnost so lahko večji izrazi spoštovanja kot plaz besed.

V takšnih trenutkih doživljamo svojo nemoč in nikoli jih ne bomo »obvladali«. Vsakokrat znova nam bo težko in vsakokrat znova bomo v zadregi, kaj bi rekli. Prav zaradi te zadrege govorimo in govorimo, samo da nismo tiho. Zato je prav, da se o tem tudi več pogovarjamo, da nam bo takrat, ko se bomo spet znašli v takšnih okoliščinah, nekoliko laže preprosto molčati. Da se tega ne bomo tako zelo bali in ne bomo občutili poraza, če bomo tiho.

Upam, da se bo ta fant, s katerim sem se pogovarjala, vse življenje spominjal, kako je sklenil: »Takrat bom tiho.«

Deli.