Tako ali tako

Lep jesenski dan je bil in naneslo je, da sem se znašla na pokopališču. Sedela sem na klopci blizu vodne pipe, kamor so mnogi z vazami hodili po vodo, in čakala prijateljico, ki je šla k nekemu bolj oddaljenemu grobu. Gledala sem grobove in računala, koliko je bil kdo star, ko je umrl, opazovala ljudi, ki so hodili mimo in ugibala, koga imajo tu pokopanega in občudovala rože na grobovih. Res, pravo veselje jih je bilo videti.

Mnogi so prihajali tudi po vodo. Medtem, ko so jo natakali, so se tudi pogovarjali s tistimi, ki so še čakali. Nekateri so govorili bolj tiho in jih nisem mogla prav dobro slišati. Nekateri pa so bili tako glasni, da jih je bilo moč slišati precej daleč. In tako sem nehote postala priča zelo zanimivega pogovora.

Pogovarjala sta se starejša gospa in morda še malo starejši gospod. Oba sta bila precej zgovorna, govorila sta kar nekaj časa, tudi še potem, ko sta vodo že zdavnaj natočila, o marsičem: o vremenu, o rožah na grobu, o pokojninah in o politiki, pa še o mnogih drugih stvareh. Ob slovesu pa je gospa rekla: »V naši starosti nimamo kaj več pričakovati. Vsak dan bo samo še slabše.« Gospod, ki je že s svojim zunanjim videzom razodeval, da je v sebi zadovoljen, pa je za slovo dejal: »Vsak dan nam je podarjen. Trudim se, da se tega v vsakem trenutku zavedam.«

Človek bi rekel: »Nič posebnega. Takšnih pogovorov slišimo vsak dan še in še.« Res je, približno tako se ljudje pogovarjajo povsod. Meni pa sta ob tem prišla z vso jasnostjo v zavest dva načina reagiranja na to, kar se nam v življenju dogaja. Gospa, ki gleda naprej in vidi vse bolj črno, in gospod, ki je hvaležen za ta trenutek tu in sedaj. Dve različni gledanji na življenje, odvisni od marsičesa: od vzgoje, že v najzgodnejšem otroštvu, od vsega, kar se nam v življenju pripeti, od nekaterih zunanjih vplivov, pa seveda tudi od tega, koliko lastnega prizadevanja vložimo v bolj pozitivno gledanje na življenje. In prav s tem lastnim prizadevanjem moramo začeti že zelo, zelo zgodaj.

Deli.