Svež kruh za vnuke

Dedki in babice pomenijo pravi blagoslov za vnuke. Le kaj bi brez njih. Mnoge mame in očetje se jim nikoli niso mogli posvetiti v tolikšni meri kot oni. Služba, ki je vedno bolj naporna, skrb za dom in številne druge obveznosti, ki se jim starši otrok v tem trenutku ne morejo izogniti. Ko so sedanji dedki in babice morali skrbeti za svoje otroke, se je odvijala ista zgodba. Šele sedaj, ob vnukih, ko so v pokoju in še dovolj pri močeh, lahko ob otroku resnično uživajo. Uživajo pa seveda tudi otroci.

Srečala sem babico, ki gre vsak dan, tudi vsako nedeljo zjutraj v trgovino, da prinese  vnukom vedno svež kruh za zajtrk. Če so že starejši morali biti za marsikaj prikrajšani, otroci sedaj ne smejo biti. Niti sneg, niti hud mraz jo ne more odvrniti od te vsakodnevne, tudi nedeljske poti do trgovine. Prav uživa v tej poti. Sama nimam otrok in nimam vnukov in se mi, po pravici povedano, ne zdi tako bistveno, da imajo otroci res vedno svež kruh. Kdo ve, morda bi tudi jaz ravnala prav tako, če bi imela vnuke? Tako pa lahko gledam malo od daleč in se sprašujem, ali otroci danes sploh še znajo ceniti kruh? Ne samo svežega, tudi če je star nekaj dni? Ali znajo ceniti tudi babičin napor, njeno prizadevanje zanje? Ali pa se jim vse to zdi čisto normalno, samo po sebi umevno?

Vsak si mora sam odgovarjati na takšna vprašanja.  Če te babice pomagajo v otrocih prebuditi čut za prave vrednote, je to dobro. Če ne, bi bilo morda bolje, da ravnajo drugače. Včasih se tudi sprašujem, ali babice same ne potrebujejo takšnih prizadevanj bolj zase kot otroci sami.

Pripovedovali so mi o punčki, ki je praznovala sedmi rojstni dan. Praznovali so ga v gostilni, zelo slovesno. Stara mama je prišla dan prej poizkusit torto, kakršno pečejo v tej gostilni. Hotela se je prepričati, ali bo dovolj dobra za vnukinjo. Za sedemletno punčko mora biti vse najboljše. Dolgo jo je poskušala in nazadnje se ji je zdelo, da bo v redu. Na samem praznovanju pa je bila vnukinja tako sita, da se je torte samo dotaknila.

Deli.