Slavnostni govor ob prazniku domovine: Rodovitnost – ne storilnost

Dekan Teološke fakultete, prof. dr. Robert Petkovšek, slavnostni govornik

Rodovitnost – ne storilnost

 

Kresovanje in praznik domovine, Celje, Dom sv. Jožef, 24. junija 2017

Spoštovani Celjani in Celjanke in – danes lahko rečemo tudi – slavljenke in slavljenci, saj je rojstni dan države tudi rojstni dan državljanov.

Dan državnosti, ki ga praznujemo skoraj na kresni večer v trenutku, ko je dan najvišji, lahko v duhu besed pesnika Župančiča vzamemo kot osebno inventuro – s pogledom nazaj in naprej. Tako pravi pesnik: »Vendar mornar, ko je najvišji dan, izmeri daljo in nebeško stran …« Ta dan je visok – dovolj, da lahko pogledamo daleč nazaj in naprej.

Pogled nazaj

Nocoj nam misel potuje nazaj, najprej k dogodkom izpred šestindvajset let, ko so se uresničile več kot tisočletne sanje in si je ljudstvo na naših tleh ustvarilo samostojno državo in izborilo pravico, da o sebi, o svoji prihodnosti, o svojem jeziku in kulturi, o svojih načrtih odloča samo.

Dogodek spominja na izhod Izraelcev iz egiptovske sužnosti v obljubljeno deželo, ki je v vsej človeški zgodovini največkrat pripovedovana in najbolj vplivna pripoved. Razlog je preprost: govori o najglobljih sanjah vsakega nesvobodnega ljudstva ali posameznika, da bi se osamosvojil in postal svoboden. Svoboda je bistvo človekovega dostojanstva: to, da nisem sredstvo v rokah drugega. V Egiptu so bili Izraelci brez vseh pravic – Egipčan je lahko Izraelca ubil, ne da bi bil za zločin kaznovan. Izraelec je bil le sredstvo, brez pravic in dostojanstva. Iz tega suženjstva je Mojzes izpeljal izraelsko ljudstvo in ga povedel prek puščave v svobodo. Dolga pot skozi puščavo je bila težka; ljudstvo se je Mojzesu kmalu začelo upirati in sanjati o egiptovskih loncih mesa. Takoj je bilo pripravljeno zamenjati svobodo za egiptovsko ugodje, dostojanstvo za suženjstvo. Ta tri tisoč let stara zgodba govori o nas. Ni čudno, da je vedno aktualna.

Mojzesu podobno delo so opravili naši osamosvojitelji. V ljudstvu so pripravili vizijo, pogum in voljo, da vzame odločanje o sebi v svoje roke. Brez njihovega jasnega, vizionarskega pogleda v prihodnost, brez poguma, brez pripravljenosti na tveganje tega ne bi zmogli. Tvegali so tudi svoje življenje – in nekateri so ga izgubili. Mimo tega dejstva ne moremo – prvim in drugim smo dolžni hvaležnost. S tem so položili temelj samostojne države in ustvarili okvire naše svobode.

»Zunanji človek razpada, naš notranji pa se iz dneva v dan obnavlja,« je zapisal apostol Pavel (2 Kor 4,16). Priče osamosvojitve smo danes starejši za šestindvajset let; mnogi so se iz tega življenja že poslovili. Leta tečejo in se iztekajo; zunanji človek se stara. V ozadju pa stoji notranji človek, duh – duh človeka oživlja. Duh, ki je dozorel in vzplamtel v osamosvojiteljih, se je kalil in zorel skozi stoletja.

Izmed mnogih omenimo samo nekaj mejnikov na tej poti.

Že naši predniki – Karantanci – so po svojem prihodu v 7. stoletju tu ustanovili svojo državo, samostojno plemensko zvezo; to imajo zgodovinarji za prvo slovansko državo. A takratno majhno državo so ogrožala velika ljudstva, z Vzhoda Huni, Franki z Zahoda. Da bi preživeli, so se slovenski knezi leta 740 povezali s krščanskimi Bavarci, a tudi Bavarci so kmalu klonili pred močnejšimi Franki. Takrat so Slovenci od Bavarcev sprejeli krščanstvo. V dokumentih beremo, da je knez Borut sam zaprosil za krst sinov Gorazda in Hotimirja na Kimskem jezeru. Knez Hotimir je zatem prosil škofa Virgila, naj obišče to ljudstvo in ga, kakor beremo, okrepi v veri. Tako je Virgil med Karantance poslal škofa Modesta. Te odločitve so bile strateške; z umestitvijo na zemljevid krščanske Evrope so si naši predniki vizionarsko odprli vrata v prihodnost. Politično samostojnost so Karantanci kmalu (leta 822) izgubili, svojo samobitnost pa so ohranili s pomočjo krščanstva in jezika, ki sta tvorila hrbtenico narodne samobitnosti. To samobitnost je ljudstvo ohranjalo na različne načine: posamezniki kot skrbni kmečki gospodarji, drugi kot duhovniki, pisci in pesniki, v samostanih in v romarskih središčih –današnja samostojna slovenska država je sad te več kot tisočletne rasti.

Naših pokrajin si tudi ne moremo predstavljati brez skrbi, s katero so s svojim posluhom za gospodarstvo zanje v srednjem veku skrbeli samostani po Benediktovem vodilu »Moli in delaj!« Dovolj je pomisliti na Stično – ne pozabimo pa tudi na bližnjo Žičko kartuzijo, kjer je bila v 15. stoletju po velikosti tretja največja knjižnica v Evropi.

S hribom sv. Jožefa pa je povezana vincencijanska karizma, katere štiristoletnico letos obhajamo. Lazariste, ki so prišli na ta hrib sv. Jožefa leta 1852, je ustanovil sv. Vincencij Pavelski. Leta 1617 je v sebi začutil silen vzgib, ki je sprožil plaz karitativne duhovnosti v novem veku. V tistem času je po Parizu, kjer je Vincencij živel, mrgolelo sirot, brezdomcev in ubogih. Tedaj je rekel: »Ne! Tega ne sme biti.« Stopil je ubogim naproti, začel zanje ustanavljati zavetišča, sirotišnice in bolnice. Mnogi so mu začeli slediti; iz tega se je razvila vincencijanska karizma, duhovnost, ki že štiristo let ubogim vrača dostojanstvo in jih spet vključuje v človeško družino. To karizmo je v naših krajih najmočneje utelešala s. Leopoldina Brandis (1815–1900), ki je s sosestrami naredila pravo karitativno revolucijo z ustanavljanjem sirotišnic, zavetišč in bolnic. V teh dneh bodo v evropskem parlamentu v Bruslju odprli razstavo o vincencijanski karizmi v znamenje hvaležnosti za dobro, ki ji ga Evropa dolguje, o njej pa bosta spregovorila dva slovenska lazarista: generalni superior Tomaž Mavrič iz Rima, ki je nekaj let pripadal tukajšnji skupnosti sv. Jožefa, in naš misijonar Peter Opeka z Madagaskarja.

To je le nekaj utrinkov iz zgodovine naših prednikov med mnogimi, med katerimi je tudi Celje s svojo zgodovino, s svojimi velikimi možmi in ženami, imelo pomembno vlogo na poti, ki je naše ljudstvo pripeljalo v svobodo, da se je kakor enako med enakimi postavilo v vrsto drugih, stoletja in tudi več kot tisočletje starih evropskih in svetovnih držav.

In pogled naprej

Danes živimo svobodni v samostojni državi. Kakšno državo hočemo imeti? In kako razumemo svojo svobodo?

Ko sem pred leti nekemu redovnemu predstojniku svetoval: »Temu sobratu dajte to službo – tam bo zelo učinkovit,« mi je odvrnil: »Ne potrebujem storilnih ljudi, ampak rodovitne ljudi.« Te besede so mi dale misliti. Isto bi moralo veljati za državo. Cilj države ni storilnost, učinkovitost – cilj države je ustvarjati dom, v katerem državljani rastemo, domovino, kjer se razvijamo in zorimo. Nad storilnost in učinkovitost je treba postaviti rodovitnost.

Storilno usmerjena družba ni družba življenja; zanjo je vse, kar je šibko, nemočno in neučinkovito, nekoristno in odveč – odveč ji je življenje, ki »preveč stane« in se ni zmožno samo vzdrževati. V takšni družbi posameznik svojo svobodo razume kot pot do uspeha, ki ga postavlja pred druge in nad druge.

Drugače je s svobodo, usmerjeno v rodovitnost. Rodovitna, zrela svoboda na prvo mesto postavlja življenje; vrata odpira tudi najšibkejšim in obrobnim; pripravljena je druge poslušati in počasne počakati. V tem okviru razume posameznik svojo svobodo kot služenje, sodelovanje in povezovanje. Naj bo Slovenija ime za rodovitnost, ne za storilnost. Država mora preraščati v dom in domovino – bolj kot občani moramo drug za drugega biti ljudje z imenom in z obrazom.

Ko se je te dni Evropa poslavljala od enega njenih največjih voditeljev in od velikega podpornika slovenske samostojnosti Helmuta Kohla, je nekdo zanj dejal: »Bil je skoz in skoz politik.« Hotel je reči: ni bil pristranski politikant, ideolog, ki bi enim dajal prednost, druge pa bi potiskal ob stran. Nasprotno, veljal je za politika s srcem, ki Evrope ni videl kot papirnato državo, ampak kot skupni evropski dom, v katerem bi se vsi čutili sprejete. Kakor se to kaže v latinski besedi »republika«, pomeni beseda politika »skupni dom«. Zato je Aristotel, eden največjih človeških duhov, politiko označil za dejavnost, ki je med vsemi najbolj plemenita.

Pred nami je kres. Ogenj je od vekomaj veljal za simbol domačega ognjišča: ljudi zbira in povezuje okrog sebe, jih ogreva in njihove obraze prikliče iz teme. Naj ta ogenj ogreje duha v nas, da bi drug drugega videli in poslušali, da bi bili drug do drugega pozorni, drug z drugim potrpežljivi in odprti za vsakogar, da ne bi nihče ostal pred zaprtimi vrati – da bi bili goreči za »skupno stvar«. O tem so sanjali naši predniki – osamosvojitev nam je to omogočila – mi pa svobodo naredimo rodovitno, da bi sanje naših prednikov tudi spravili v življenje.

Želim vam lepo, svečano, veselja polno praznovanje Dneva državnosti.

Deli.