Šla je k frizerju

Žena bolnika, ki je umiral, mi je pripovedovala, kako čudno so jo nekateri sorodniki pogledali, ko je šla pred nekaj dnevi k frizerju. Mož ji umira, ona pa k frizerju! Ali se to sploh spodobi? Ali ji ni nič hudo?

Da, zelo ji je bilo hudo. Preživljala je težke čase, mnogo težje kot vsi tisti, ki so modrovali o tem, ali se spodobi iti k frizerju. Čutila je vso težo in globok pomen tega dogodka, ko se je poslavljala od moža. A čutila je tudi, da mora živeti dalje. Iti frizerju je bilo zanjo izraz te življenjske energije. Pa ne samo to. Uredila se je tudi za moža v teh zadnjih trenutkih. Zato je bil to tudi izraz njene ljubezni do moža in spoštovanja do konca.

Težka bolezen in umiranje nikoli ne prizadeneta samo bolnika, ampak vedno tudi skupnost, v kateri živi. To je najpogosteje družina, ki je večkrat prizadeta še bolj kot bolnik sam. Življenje se lahko nenadoma postavi na glavo, zastane, moteni so odnosi med posameznimi člani. Zato takšna družina potrebuje pomoč. Ne z nauki, kaj se spodobi in kaj ne, ampak pomoč v tem, da lahko člani družine živijo čimbolj normalno dalje. Da nekdo pride in pomaga pri negi ali pa posluša svojce in jim omogoči, da spregovorijo o svoji stiski. Lahko za nekaj časa zamenja svojce pri bolniku in jim omogoči, da se odpočijejo. Tako zelo potrebujejo sprostitev, da potem lahko spet spremljajo umirajočega. Nič narobe tudi ni, če gre nekdo v kino ali na koncert. To ne nasprotuje ljubezni do umirajočega, četudi se nekateri tako zgražajo.

Zato sem bila vesela, ko mi je gospa pripovedovala, da je šla k frizerju. Razumela je, da je tudi to pomembno.

Deli.