Selitev

Veliko starih ljudi poznam, ki živijo sicer v svojem stanovanju, morda že več desetletij ali pol stoletja in še več, v stanovanju, ki jim je domače in ga imajo radi, postaja pa življenje v njem vsak dan težje. Največkrat delajo težave stopnice, včasih je stanovanje tudi preveliko, pa seveda še kup težav. Seveda, če bi imeli dvigalo, če bi bilo stanovanje manjše in bi se znebili vse navlake, ki se leta in desetletja nabira, če bi imeli v okolici vso infrastukturo, ki je za bivanje starega človeka potrebna, bi bilo v marsičem laže. Ampak sedaj, pri osemdesetih letih in več, predstavlja selitev še hujšo travmo. Problem, ostaja tako praktično nerešljiv.

Prav o tem in podobnem sem premišljevala, ko mi je znanka pripovedovala, kako je na Nizozemskem. Tam se zdi ljudem povsem logično, da bodo zamenjali stanovanje, ko bodo postali starejši, ko marsičesa ne bodo zmogli več. Že kot mladi vedo, da se bo to dogajalo. Pri nas je seveda drugače. Gradimo hiše, ne za eno, ampak za več generacij. Oklepamo se tega, kar imamo, kot da bi večno živeli. Življenja ne jemljemo kot pot, ampak kot nekaj, kar je in ostaja na mestu. Morda pa pri tem tudi kaj zamudimo, tudi kaj lepega, kar doživlja človek samo, če je na poti.

Odnosa do hiše, do stanovanja, do bivanja, ki ga imamo v naši kulturi, ne moremo kar tako spremeniti. Že od malih nog ga vsrkavamo vase in zato je tako težko v starosti ravnati kako drugače. Nikoli pa ne smemo reči, da je kaj drugega nemogoče in da mora tako ostati. Morda pa sploh ne bi bilo tako slabo, če bi o tem več razmišljali in se več pogovarjali. Morda bi komu to celo olajšalo življenje.

Na misel mi prihaja znanka, ki se je preselila v novo okolje, v lepše stanovanje, pa je postala kljub temu prav depresivna. Prav težko jo je bilo gledati. Enkrat pa sem jo vprašala: »Kako neki se boš iz tega življenja preselila v večnost, ko se niti ne moreš preseliti iz Kranja v Ljubljano?« Zanimivo, to vprašanje jo je ozdravilo.

Deli.