Še tri mesece življenja

»Še tri mesece življenja imate pred seboj,« so rekli bolnici z rakom. V njej se je vse uprlo. Nemogoče! Imela je dva otroka, oba še šoloobvezna. Vedela je, da jo potrebujeta. Sklenila je, da mora živeti vsaj še toliko časa, da bosta oba končala šolanje. Pripravljena je bila boriti se za življenje. In resnično ji je uspelo. Živela je še devet let in dva meseca, dokler ni končal šolanje še drugi otrok.

Lahko bi bilo tudi drugače. Če ti nekdo napove še tri mesece življenja, te lahko ta napoved programira in res takrat umreš. Zato je izredno nevarno dajati kakršnekoli časovne napovedi. Tudi če je nekdo zelo hudo bolan, ne moremo nikoli z gotovostjo napovedovati dolžine življenja. Zdravnik pozna statistične podatke, ve, kakšna je povprečna življenjska doba tako bolnih ljudi, ne more pa vedeti, koliko časa bo živel ta konkretni bolnik, ki je tu in sedaj pred njim. Življenje je skrivnost, vsak človek je skrivnost in medicina mora kljub vedno večjemu znanju ponižno priznati, da v bistvo te skrivnosti ne more prodreti.

Bolnica, ki je živela še devet let in dva meseca, je vedela, zakaj mora še živeti. To je izredno pomembno. Povsem drugače se je dogajalo bolniku, ki je čakal na amputacijo noge zaradi okvare ožilja. Bil je fizični delavec in si ni znal predstavljati, kako bo živel brez noge. Bistveno pa je bilo, da je bil sam, brez kroga sorodnikov in prijateljev. »Saj nihče ne čaka name,« je potožil bolnišničnemu duhovniku. Umrl je med samo operacijo, ni se več prebudil iz narkoze.

Res, ni vse odvisno od nas, precej pa je. Na knjižnem sejmu v Cankarjevem domu sem srečala znanca, ki so mu amputirali nogo zaradi bolezni. Sam se z vozičkom odpravlja na pot po mestu, vozi se tudi z avtobusom in začudene šoferje avtobusa poučuje, kaj vse je možno v avtobusu tudi za vozičkarje. Vesela sem bila srečanja. Nam vsem želim, da bi v trenutkih stiske imeli vsaj nekaj njegove volje in poguma.

Deli.