Samo pot naprej

Včasih slišiš kakšno misel, ki te zelo prevzame in si jo potem tudi večkrat ponavljaš. Takšna misel ti lahko v težkih trenutkih pomaga naprej. Tako sem na primer pred leti prevajala knjigo angleške zdravnice Sheile Cassidy »Skupaj v temi« in tam našla tole njeno misel: »Nobenega izhoda ni, je samo pot naprej.« Sheila je kot zdravnica vrsto let delala v Južni Ameriki, po vrnitvi v Evropo pa v hospicu v Angliji. Povsod je doživljala zelo težke stvari in to v tej knjigi tudi opisuje. V njeni veliki osebni stiski se je porodila misel: »Nobenega izhoda ni, je samo pot naprej.« In šla je naprej.

Vedno znova srečujem ljudi, ki, tako kot Sheila, gredo naprej. Če bi jim kdo pred leti govoril o tem, kaj vse jih bo doletelo, bi zmajali z glavo in odločno zatrdili, da to ni mogoče. Pa potem je mogoče. Neverjetno, kaj človek vse zmore. Lahko samo strmim in se čudim.

Mene vse to navdaja z velikim upanjem, da bom kos tudi zelo težkim stvarem, če me doletijo. Dobro se mi zdi tudi to, da človek vsega ne vidi vnaprej, da se ne vznemirja vnaprej za zelo konkretne situacije, ki so vedno drugačne, kot bi si jih naslikal prej. Važno je samo, da ostaneš odprt za vse, kar prihaja, in ohraniš vero in  upanje, da bo šlo naprej, tudi če v tem trenutku ne veš, kako.

Danes me je na to razmišljanje pripeljalo nekaj telefonskih klicev. O starejši gospe, ki ji umira že drugi sin, zaradi raka. O deklici, ki je pred mesecem umrla v prometni nesreči. O družini, v kateri vsi trpijo zaradi nasilja pa še in še. Ob vsem tem, kar poslušam, postanejo težave, s katerimi se srečujem sama, peresno lahke.

Morda kdo tega raje ne bo bral, da se ne bi preveč vznemirjal. Ampak življenju okrog sebe ne moremo ubežati in se delati, kot da vsega tega trpljenja ni. Seveda je. Je pa tudi v ljudeh ogromno življenjske energije za pot naprej. In prav za to življenjsko energijo ljudi sem neizmerno hvaležna.

Deli.