Saj plačamo

Podobnih zgodb sem slišala že zelo veliko. Največkrat prihajajo iz domov za starejše, včasih pa tudi od drugod. Morda se v zadnjem času celo množijo in ji slišimo še pogosteje kot pred leti. Če se naš svet spreminja v tej smeri, se nam gotovo ne obeta nič dobrega.

Sestre in negovalke iz doma za starejše so mi pripovedovale o svojem delu, ki prav gotovo ni lahko. Pa kljub temu doživljajo tudi veliko lepega pri delu s starimi ljudmi. Posebno s tistimi, ki znajo kljub starosti in nebogljenosti s hvaležnostjo gledati na svoje preteklo življenje. S takšnimi, ki znajo reči: »Hvaležen sem, da sem osemdeset, morda tudi petinosemdeset let ali pa tudi manj, lahko živel samostojno«, in ki ne tožijo neprestano: »Zdaj pa sem čisto brez moči, kako grozno, kakšna krivica, da sem star!«, je lepo družiti se, tudi če je delo naporno. Ljudje, ki znajo tako sprejemati svojo starost, veliko dajo tudi vsem, ki so ob njih zaposleni.

Zelo naporni pa so pogosto tudi svojci. Največkrat takšni, ki bolj poredko prihajajo na obisk v dom. Ko pa pridejo, samo gledajo, kaj bi lahko kritizirali, niso pa pripravljeni niti z najmanjšo gesto storiti kaj malega za svojega starega človeka. Vedno znova se zgodi, da tak obiskovalec, morda je celo kdo od najbližjih svojcev, pokliče negovalko, da prinese kozarec vod. Še na misel mu ne pride, da bi sam vzel kozarec in mu jo prinesel. In vedno znova slišijo takšne ljudi reči: »Saj plačamo! Zato so zaposleni v domu dolžni poskrbeti za vse, kar človek potrebuje.«

Saj plačamo! Kot da bi se dalo v življenju vse plačati. Potem bi bili tisti, ki lahko vse plačajo, najsrečnejši ljudje na svetu. Pa seveda ni tako. Svet, v katerem se vse plača, je zelo hladen svet, svet brez srca. V tem svetu ni prijateljev, ni dobrih sosedov, ki so pripravljeni priskočiti na pomoč, ko kaj zaškripa, preprosto ni ljudi, ki so pripravljeni pomagati drugim, ne da bi za to dobili plačilo. Kdo ve, kaj bi se tem ljudem moralo zgoditi, da bi spoznali, da bistvenega v življenju ne morejo plačati.

Deli.