Saj nimamo kaj postreči

Bila sem slučajno v neki hiši, ko je pozvonil telefon in je nekdo na drugi strani žice napovedal kratek obisk. Ko je gospodinja odložila slušalko, je bila njena prva misel: »Pa saj nimamo kaj postreči!« Ne veselje nad tem, da pride nekdo, ki ga že dolgo ni bilo, veselje nad srečanjem. Prevladovala je skrb.

Podobne reakcije so zelo pogoste. Ali sploh še znamo razlikovati bistveno od nebistvenega? Ali ne velja tudi za mnoga druga področja, da nam življenje grenijo mnoge obrobne stvari. Saj ljudje ne prihajajo zaradi postrežbe, ampak zaradi srečanja. Kdor bi prihajal samo zaradi postrežbe, lahko mirno odpade.

Ob tem mi je prišlo na misel, kako smo, štiričlanska družina, 17 let živeli na glavni železniški postaji v Ljubljani. V dvosobnem stanovanju brez kopalnice in s straniščem na hodniku, ki ga je uporabljalo pet strank. K nam je vsak dan prihajalo veliko ljudi. Takšni, ki so zamudili vlak, ki so morali na stranišče, ki so se hoteli pogreti, ki so hoteli kaj spraviti, pa tudi takšni, ki so se hoteli samo pogovoriti. Pogosto smo tudi koga prenočili. Enkrat jih je bilo 11 hkrati. Spali so vsepovsod, tudi na tleh. Od otroštva dalje mi je ostalo, da povsod, kamor pridem, proučim, koliko ljudi bi lahko tam prenočevalo. To mi je dalo pečat tudi za pozneje. V mojem stanovanju je vedno veliko obiskov in vsak mi prinese nekaj novega in obogati moje življenje.

Vedno znova slišim, kako so mnogi ljudje malo pripravljeni sprejeti koga v svoj dom. Ko se vozim po Sloveniji, vidim vsepovsod prave gradove in se sprašujem, koliko gostov so v tej hiši že prenočili. V mnogih še nikogar. Sem in tja, bolj redko, morda povabijo koga na obisk in takrat je vse pripravljeno tako, da ljudje lahko samo strmijo. Do najmanjše podrobnosti. In gostje naj bi to seveda pripovedovali tudi drugim. Prava gostoljubnost pa s tem nima oprav nič opraviti. Biti gostoljuben pomeni drugemu dati občutek, da si ga res vesel, tudi če nimaš kaj postreči.

Deli.