Saj imam čas

Si sploh lahko predstavljate, da vam kdo reče: »Saj imam čas!« Pa ne tako, da toži, ker ima časa preveč in ne ve, kam z njim, ampak lepo zadovoljno, da ga ima ravno prav. Tega preprosto nismo navajeni, ker poslušamo vedno samo tožbe: »Kako strašno je, da nimam časa.« Takšna vsebina, izražena na mnoge najrazličnejše načine. Seveda srečamo tudi takšne, ki tožijo, da imajo časa preveč, da pogrešajo delo, ki ga naenkrat ne morejo več opravljati in so zaradi tega zelo nesrečni, morda še bolj kot tisti, ki imajo časa premalo. Sploh pa je v današnjem času že skoraj sumljivo, če ne stokaš, da imaš premalo časa. Tudi če ga imaš dovolj, moraš vsaj na zunaj vzbuditi vtis, da si pomemben, da imaš veliko dela in da komaj vse zmoreš.

Zanimivo je poslušati upokojence, za katere bi pričakovali, da tega problema nimajo več v tolikšni meri. Pa ni čisto tako. Ko je treba čakati na primer v čakalnici pri zdravniku ali na banki ali kaj podobnega, se jim ne mudi nič manj ali pa še celo bolj kot drugim. Včasih postanejo naravnost nestrpni. Zdi se, kot da dobi čas v starosti neko drugačno razsežnost, morda tudi zaradi zavesti, da časa nimamo na razpolago v neomejeni količini, da se preprosto izteka. Seveda se izteka že prej, toda v starosti se tega še bolj zavemo. Za marsikoga ni prijetno živeti z zavestjo, da se čas resnično izteka in skuša samega sebe prepričevati, da ni čisto tako.

Ob vseh takšnih najrazličnejših reakcijah, povezanih s časom, me je prav prijetno presenetila gospa v trgovini. Z vozičkom sem se hotela postaviti v vrsto, pa sem v zadnjem trenutku opazila, da je pred menoj še starejša gospa. Opravičila sem se in jo želela spustiti naprej. Pa mi je rekla: »Kar ostanite, kjer ste, saj imam čas, nekaj sekund ali minut več ali manj sploh ni pomembno za moje življenje.« Bila sem resnično zelo vesela tega njenega razmišljanja. Ko sva čakali, sva se zapletli v prijeten pogovor, ki je obema gotovo polepšal dan.

Deli.