Saj bom pazila

Zdi se, da nekateri ljudje res mislijo, da se jim ne more zgoditi nič hudega, nič nepredvidenega. Če pa se jim potem res kaj zgodi, da na primer zbolijo, da se zgodi nesreča ali kaj podobnega, so ogorčeni. Kako neki se je moglo to zgoditi? Pa prav meni? Ne, to ni pravično, to je nemogoče! Takšnih in podobnih zgodb poznamo celo vrsto iz svojega okolja, bolj oddaljenega, pa tudi čisto blizu nas. Ponavljajo se, v vseh obdobjih, pri vseh vrstah ljudi. Kot da se iz izkušenj ničesar ne naučimo.

Šestinosemdesetletni gospe sem pripovedovala o svoji znanki, petdesetletni, ki je v kuhinji stopila na stolček, da bi dosegla višjo polico v omari. Pri tem je tako nesrečno padla, da si je zlomila levo roko in desno nogo. Hotela sem reči, kako moramo biti previdni pri vsem, kar delamo. Kljub vsej previdnosti se bo dogodilo še marsikaj neprijetnega, nekaj pa morda le lahko preprečimo.

Zelo zanimiva pa je bila reakcija stare gospe. »Ne, meni se kaj takega res ne more zgoditi. Saj bom pazila.« Prav je, da stara gospa, ki je v odlični kondiciji za svoja leta, pazi. Upajmo tudi, da se ji res ne bo zgodilo kaj neprijetnega. Čisto izključiti pa tega nikoli ne more. Morda ne bi bilo narobe, če bi pri svojih šestinosemdesetih letih dopuščala možnost, da se ji zgodi tudi kaj takega, s čemer ne računa: da jo zadene kap, da pade in si zlomi kolk, da hudo zboli itd.

Če bi takšne možnosti dopuščala, bi verjetno dala ključ svojega stanovanja eni od hčera, s katerima se sicer zelo dobro razume, da bi lahko prišla do nje, če se ji kaj zgodi. Tudi v banki bi naredila pooblastilo, da bi hčerka lahko dvignila denar zanjo, če bi postala nepokretna. Pa morda še kaj. Tako pa nima nihče, razen nje, ključa od stanovanja, in nihče, razen nje ne more do denarja v banki. Živi v prepričanju, da pazi in da se ji ne more nič zgoditi. Kot da prihaja iz nekega drugega sveta in ni sposobna videti, kaj vse se dogaja okrog nje.

Deli.