Saj bo bolje

Ta stavek slišimo zelo pogosto. Ko začne nekdo omenjati svoje težave, mislijo ljudje okrog njega, da morajo na vsak način tolažiti. In ker ne vedo nič boljšega, najpogosteje rečejo: »Saj bo bolje, boš že videl.« Pa si niti malo ne znajo predstavljati, kako naj bi bilo bolje.

Pri mnogih boleznih res lahko računamo, da bo kmalu bolje. Vročina bo popustila, kašljati boš nehal, bolečine ne bo več. Je pa veliko bolezni, ki bodo ostale in ne samo to, tudi napredovale bodo. Tako pač je. In tudi če bi bil človek popolnoma zdrav, bo postajal vedno starejši, vedno manj bo zmogel, in nazadnje bo prav gotovo umrl. Pri raznih obetih moramo biti torej zelo realni in ne smemo obljubljati nečesa, kar je nemogoče. Tolažba ni v tem, da si ves čas dopoveduješ, kako bo bolje, pa tega potem nikoli ne dočakaš. Ostajaš ves čas razočaran.

Osebno razumem upanje čisto drugače. Upam, da bom čim dlje zmogla vsaj še toliko, kot sedaj. Vem, da postaja moja želja vedno manjša, je pa realna, in me ne dela nezadovoljne. Upam tudi, da bom našla okrog sebe ljudi, ki mi bodo pomagali, tudi če sama česa ne bom zmogla. Upam, da bom pri tem postajala tudi vedno bolj iznajdljiva in bom našla načine, kako bom lahko čemu kos, čeprav si tega v tem trenutku ne znam prav predstavljati. Najbolj pomembno je prav to, da se učim živeti s tem, kar zmorem. In da upam, da bom lahko zadovoljno živela tudi takrat, ko bom zmogla manj.

Prav ob invalidskem vozičku sem o vsem tem veliko premišljevala. Pred leti sem si težko predstavljala, kako bi ga sprejela. Zdaj sem ga vesela in sem hvaležna  zanj. Upam, da bom podobno sprejemala tudi druge omejitve, ko bo prišel čas zanje. Verjetno pa res pride vse ob svojem času. Seveda, če bi šlo vse po mojem načrtu, vseh teh omejitev sploh ne bi bilo. Ali pa bi bilo moje življenje potem bolj kakovostno? Kdo ve? Najverjetneje ne.

 

Deli.