Rešujem jih

So ljudje, ki se čutijo poklicane, da rešujejo druge. Prepričani so, da natančno vedo, kaj drugi potrebujejo. Včasih slišimo celo, kako nam kdo zagotavlja, da pravzaprav živi samo za druge, da se popolnoma žrtvuje za druge. Morda mu takšno prepričanje pomaga živeti, ker se tako doživlja bolj pomembnega.

Ob tem mi prihaja na misel drobna zgodba, ki takšno pomoč zgovorno ponazori. Opica je obešala ribe na drevo. Nekdo je prišel mimo in jo vprašal, zakaj to dela. »Rešujem jih, sicer bodo utonile«, se je glasil opičin odgovor. Takšna je včasih zares naša pomoč, ki jo ponujamo in pričakujemo od drugih zanjo tudi hvaležnost.

Podobno se dogaja z nasveti, ki jih tako radi dajemo drugim. Nekdo je to misel povedal takole: Vedno se bodo našli Eskimi, ki bodo prebivalcem Konga dajali napotke, kako je treba ravnati v poletni pripeki.

Ob tem se mi zdita pomembni dve stvari. Najprej to, da skušamo v sebi preverjati motive, zakaj nekaj delamo, zakaj skušamo nekomu na vsak način pomagati, mu včasih pomoč celo vsiliti. Ali res samo iz dobrote? Bodimo do sebe pošteni, odvrzimo masko dobrega človeka, ki jo tako radi nosimo.

Druga, najpomembnejša stvar pa je, da znamo dobro poslušati. Samo kdor zna dobro poslušati, bo vedel, kaj drugi resnično potrebuje. Včasih potrebuje samo to, da ga pustimo pri miru. Lahko je naša najboljša akcija takrat, ko ne storimo ničesar. Hudo pa je, kadar vsiljujemo svoje ideje, svojo pomoč, svoje nasvete – tako kot Eskimi prebivalcem Konga.

Takšnega vsiljevanja je med nami zelo veliko. Pomislimo na primer samo na hrano, ko prideš kam na obisk in te skušajo tako rekoč prisiliti, da poješ, popiješ to in ono. Pa to še niso najhujše stvari. Še veliko drugega je, nad čemer bi se moral zamisliti. Kaj dejansko je pomoč? Kaj drugi dejansko potrebuje, gledano z njegovimi očmi, ne z našimi? Ali znamo tudi v tem spoštovati človekovo svobodo?

Deli.