Razumeti druge

Ali se kdaj znajdete v položaju, ko imate občutek, da vas nihče ne razume? Verjetno ni nikogar med nami, ki tega občutka ne bi poznal. Res je tudi težko razumeti drugega človeka, saj je vsak svet zase. Lahko prebereš kupe knjig o tem, kako ljudje reagiramo ob najrazličnejših stiskah, pa bo v konkretnem primeru morda povsem drugače. Zato je največja nevarnost, če si kdo pridobi nekaj znanja iz knjig in misli, da vse ve, da o vsem lahko sodi.

Bolniki, invalidi, pravzaprav vsi, ki so kakorkoli prizadeti, se s tem pogosto srečujejo. Z občutkom, da jih drugi ne razumejo, da jim očitajo, da se nočejo potruditi, da bi vendarle to ali ono zmogli. Tako ostajajo pogosto sami s svojo stisko, s svojo nemočjo. Znanka, zdravnica, je zbolela in je imela kar težko obliko gripe. Pa je takole komentirala: »Zdaj bom bolj razumela tudi svoje bolnike.«

Pravili so mi tudi o projektu, ki so ga izvedli v neki šoli v Münchnu. Mama, ki je imela invalidnega otroka, je v šolo pripeljala invalidski voziček in potem je dva tedna po en dijak dnevno ves dan preživel na invalidskem vozičku. Tako kot njen sin, v vsem odvisen od drugih. Mladi so si predstavljali, da bo to prav zabavno, potem pa, ko so bili v vsem odvisni od drugih, stvar sploh ni bila več zabavna. Prav ta odvisnost od drugih je bila zanje najtežja. Bila pa je za vse zelo dragocena izkušnja, ki jih je zaznamovala za celo življenje.

Takšna vaja je dijake v tej šoli naredila zelo ponižne. Zavedli so se, kako malo razumejo tistega, ki ga dan na dan srečujejo na vozičku, pa se jim zdi vse samo po sebi umevno. Prej niso nikoli razmišljali o tem, kako zmore to ali ono. Šele zdaj, ko so se sami samo za en dan znašli v njegovem položaju, jim je marsikaj postalo bolj zavestno. Seveda ne povsem, saj so vedeli, da bo naslednji dan življenje zanje spet normalno. Njihov sošolec pa je moral tako živeti ves čas.

Deli.