Raje slepega kot zaslepljenega

Kdor normalno hodi, normalno vidi, normalni sliši, kdor si lahko sam kroji svoje življenje, si največkrat težko predstavlja, kako bi bilo, če ne bi mogel več hoditi, če ne bi več slišal ali videl, če bi postal za marsikaj odvisen od drugih. Pa so to res najhujše stvari, ali pa je za skupno življenje morda še kaj hujšega kot to, da ne hodiš, ne vidiš, ne slišiš …

Zelo dobro se spominjam polnočnega kluba, enkrat pred mnogimi leti, v katerem so govorili o slepoti. Dva od udeležencev sta bila slepa, dva sta živela s slepim članom družine. Čeprav je od tega polnočnega kluba minilo res že veliko časa, se zelo dobro spominjam, kaj je rekla žena, ki ima slepega moža. Verjetno mi bodo njene besede za vedno ostale v spominu. Takole je rekla: »Raje imam slepega moža kot zaslepljenega.« To je povedala tako prisrčno, tako prepričljivo, da sem ji morala verjeti. Pripovedovala je še, kako imata dva majhna otroka, kako kljub njegovi slepoti živijo zelo lepo, bogato življenje. Imajo se radi in to je najbolj dragoceno.

Če je nekdo slep, to hitro opazimo. Pri ljudeh na ulici tudi po beli palici, ki jo slepi uporabljajo. Pri zaslepljenem človeku je to drugače. Na zunaj se prav nič ne vidi. Nič jim ne manjka. Šele potem, ko tega človeka bolj spoznamo, ko se z njim o marsičem pogovarjamo, ko se moramo z njim odločati za prenekatere življenjske korake, naenkrat vidimo,  da njegov pogled ni jasen, da vidi marsikaj zelo zmaličeno, da je v marsičem preprosto zaslepljen. Pogosto traja kar nekaj časa, da to ugotovimo. In največkrat ne moremo narediti prav nič. Nič ne pomaga dokazovanje, pregovarjanje, zgled z lastnim življenjem.

Če gre pri tem za nekoga, ki ga bolj od daleč poznamo, ostanemo pri ugotovitvi, da je pač takšen, kot je. Če pa gre za nekoga, ki nam je blizu, s katerim bomo morali prehoditi velik del svoje življenjske poti, je težko. Dva človeka, ki se odločata za skupno življenje, v začetku marsičesa ne vidita in zaznata. Šele pozneje. Dobro bi bilo, če bi se že od otroških let učili pri človeku zaznati in ceniti to, kar je bistveno.

 

Deli.