Pustiti kovčke za seboj

Če imaš preveč prtljage, se ti lahko zgodi, da nikamor ne prideš. Zato moraš zelo trezno premisliti, kaj vzameš na pot in česa ne.

Prtljaga, ki te obremenjuje, pa niso samo predmeti, ampak tudi spomini, ki jih ne moreš izpustiti. Vedno znova srečujem ljudi, ki se obremenjujejo s tem, kaj jim je kdo rekel ali česa jim kdo ni rekel pred desetimi, dvajsetimi, tridesetimi leti ali še prej. Kako jih je to prizadelo, kako jim je grenilo življenje in kako jim ga še vedno greni … Ali pa se na primer ukvarjajo z mislijo, kako morajo vse življenje trpeti, ker jim takrat, pred tolikimi leti, ni uspelo priti na šolo, na katero so si želeli. Ali pa si ne morejo odpustiti, da so se odločili za nekaj, kar se je pozneje izkazalo za slabo. Če človek vse to zbira in skrbno spravlja v prtljago, ki jo nosi s seboj, ga to tako obremenjuje, da je skoraj nesposoben narediti en sam korak. Tako se zgodi, da mnogi ljudje obstanejo in životarijo, namesto da bi šli naprej in živeli. Ob vsem tem pa so nesrečni in za svojo nesrečo krivijo druge.

Dobro je, da človek ničesar iz svojega življenja ne izriva, da se z vsem odkrito sooči, da stvari vidi tako, kot so. Potem pa jih mora izpustiti in iti naprej. Iz vsega se mora nekaj naučiti, ne sme pa obtičati ob neki stvari in se vrteti okrog nje.

Na misel mi prihaja možakar, ki je prepričan, da ga nikjer dovolj ne cenijo. Občutek ima, da dvomijo o njegovi izobrazbi. Sedaj je že vrsto let v pokoju, pa še vedno pošlje kopijo svoje diplome vsakemu, za katerega se mu zdi, da ne upošteva njegove izobrazbe. Namesto da bi se veselil pokoja in bil hvaležen za vse, kar je doživel, se muči s svojmi kovčki, ki postajajo iz dneva v dan težji.

Ljudje smo zares zanimivi v svojem odzivanju na življenje. Vedno bolj se mi potrjuje znani pregovor: Vsak je svoje sreče kovač.

Deli.