Problem že slišanega

Velikokrat se nam zgodi, da ne prisluhnemo prav stvarem, ki smo jih že slišali in za katere menimo, da jih poznamo. Tako tudi pogosto poslušamo nedeljsko božjo besedo pri maši. Stvar »poznamo«, morda jo znamo celo na pamet, zato sploh ne razmišljamo več. Ravno o tem problemu smo se pogovarjali ob evangeliju, ko Jezus pomiri vihar. Ali je dovolj, da poznamo tekst iz evangelija? Ali nas ne nagovarja evangelij vsakokrat znova, vsakokrat drugače, vsakokrat v naši takratni situaciji? Tega se ne moremo nikoli naučiti, nikoli ne moremo reči, da stvar poznamo in da nam ne more povedati nič več novega.

Tudi ljudi pogosto srečujemo tako. Saj tega človeka že dolgo poznamo in vemo, kaj misli! Nič novega nam ne more povedati! In tako gre mimo nas marsikaj, kar nam ta človek govori, bodisi z besedami ali z dejanji in svojo nebesedno govorico. Preprosto smo se zaprli in nočemo nič več sprejemati.

Tudi z našo vero je tako. Vera ni v tem, da priznavamo nekaj verskih resnic, da hodimo ob nedeljah k maši, da vse vemo in poznamo. Vera je pot, ki jo hodimo skupaj z našim Bogom, ki je z nami. Ta pot je vedno nova, nepredvidljiva, polna presenečenj. Včasih je težka, da skoraj omagamo, drugič pa spet polna radosti in prekipevajočega veselja. Pot vsakega človeka je enkratna in neponovljiva. Vsak dan znova se moramo odpravljati na pot, v neznano, z edino gotovostjo, da Bog ostaja z nami, kjerkoli smo.

Naše življenje bo lepše, če ne bomo prepričani, da smo že vse slišali, da vse že poznamo, ampak bomo vsakokrat z vso pozornostjo prisluhnili človeku, ki je pred nami, dogodku, v katerem se znajdemo, odlomku Svetega pismo …kadar bomo znali vedno znova dopustiti kaj novega.

Deli.