Prijaznost, ki ni več prijaznost

Vedno smo veseli, ko naletimo na prijazne ljudi. Včasih zaradi tega kar laže živimo. Prav dobro pa čutimo, kdaj gre za resnično prijaznost, kdaj pa je prijaznost narejena in doseže ravno obratni učinek. Včasih ljudje mislijo, da morajo biti prav posebno prijazni, pa bi bilo večkrat bolje, če bi se vedli čisto normalno. Tako se pogosto zgodi tudi invalidom, da naletijo na ljudi, ki hočejo biti do njih na vsak način zelo prijazni, pa doživljajo invalidi to prijaznost povsem drugače.

Znanka, mojih let, ki že nekaj časa uporablja invalidski voziček, mi je pripovedovala o svojem nakupovanju v BTC. Ne več čisto mlada prodajalka je bila do nje, »uboge« ne še čisto stare gospe v vozičku tako posladkano prijazna, da se je res komaj zadržala. »Le počaaaaaaaaaasi gospaaaaaaaa«, ji je na vso silo hotela pomagati natakniti rokav, »saj se nikaaaaaaaaaamor ne mudi, vas bodo že počakaaaaaaaaaali«. Saj poznate te vrste prisiljeno prijaznost.

Zaradi vsega tega je bila znanka tako prizadeta, da mi je hotela še isto popoldne napisati pismo. Ko se je pomirila, je videla, da bo treba dogodek prespati in to se je pokazalo kot pametna odločitev. Naslednji dan je bila seveda že pomirjena, malo grenkega občutka je res še bilo, se je pa dobro zavedala, da prodajalka ni bila nič kriva. Je pač nihče ni učil, kako ravnati z nevsakdanjo nakupovalko, pa tudi v zasebnem življenju se očitno še ni srečala s človekom na vozičku.

Znanka pravi, da je to s prodajalko najpogostejša izkušnja še od prej, ko je hodila s palico in oprta na moža. Vsi, ki so priskočili odpirat vrata, so z usmiljenjem (ne kar samo prijazno, toplo) govorili, da se nič ne mudi, da le počasi (kot da bi lahko šla hitro, tudi če bi se mudilo) … pa so po večini gledali stran.

Prav je, da slišimo, kako različno doživljamo naša srečanja. In prav je tudi, da se iz tega kaj naučimo.

Deli.