Pribora ni bilo

Verjetno se je že marsikomu zgodilo podobno kot moji znanki. Povabila je goste in jim postregla narezek. Čudno se ji je zdelo, ker dolgo časa niso hoteli seči po hrani. Potem je za kratek čas zapustila prostor in ko se je vrnila, so jedli z rokami. Ob tem je pripomnila, da človeku včasih res bolje tekne, če je z rokami. Še enkrat je morala ven in spet se je ponovilo isto. Spet so jedli z rokami. Vsega skupaj so pojedli res zelo malo. Ko so gostje odšli, je začela pospravljati mizo in na svoje presenečenje ugotovila, da sploh ni dala pribora na mizo. Bilo ji je zelo nerodno. Sama ni vedela, kaj naj naredi. Telefonirala jim je in se opravičila.

Ob tem mi prihaja na misel, da se tudi ob tej tako rekoč vsakdanji zgodbi potrjuje stari pregovor: Vsak je svoje sreče kovač. Kolikokrat se zgodi kaj podobnega in potem imamo toliko povedati, kako je ta in ta človek kaj pozabil, kako česa ni bilo, pa še in še. Vsakemu izmed nas se zgodi kaj takšnega.

Nič narobe ne bi bilo, če bi gostje preprosto rekli, če lahko dobijo pribor, ker ga ni. Dobili bi ga in vse bi normalno teklo dalje. Gostiteljica ne bi imela grenkega občutka, da je odpovedala.

Morda bo kdo rekel, da so to tako vsakdanje stvari, da skoraj niso vredne omembe. Pa vendar nam prav takšne drobne stvari življenje lahko polepšajo ali tudi otežijo. Ko premišljam o tej vsakdanji zgodbi, se mi zdi, da je v naši vsakdanjosti potreben preprosto pogum, dvojen pogum. Najprej pogum za nepopolnost, da ne vzamemo stvari preveč tragično, če kaj pozabimo ali česa ne naredimo ravno najbolje. Drugo pa je pogum, d rečemo, da opozorimo, če česa ni.

Obojega poguma nam manjka. Dobro je, če se ga zavestno učimo. Pogum ni potreben samo za velike stvari, ob katerih strmi ves svet. Veliko poguma je treba za čisto majhne vsakdanje stvari.

Deli.