Predsodki

Ni tako preprosto sprejeti dejstvo, da ti invalidski voziček nadomesti noge. V nas je še veliko preveč predsodkov, ne samo pred vozičkom, ampak pred vsem, kar ne spada v povsem običajen krog povsem zdravega človeka. Ideal zdravega človeka je tako zelo zasidran v nas, da nam pomeni pravo katastrofo, ko se stvari dogajajo nekoliko drugače. Mediji nas v tem samo še vzpodbujajo.

Bistveno se dogaja v naših glavah. Za marsikaj rečemo: »Ne, tega pa nikoli v mojem življenju«, pa se potem stvari obrnejo drugače in se pojavi prav to. Tudi ob tem se marsikaj naučimo.

Znanka mi je pravila, kako je reagiral mož ob ženini bolezni. »Ne, pri nas pa prav gotovo ne bo invalidskega vozička. Tega pa že ne. Kaj bodo pa ljudje rekli? Saj smo resna, dostojna hiša!« In v tej dostojni, resni hiši se je zgodilo, da je voziček prišel v hišo, da ga žena s pridom uporablja in da mož vzorno sodeluje pri tem. Če ga zdaj kdo spomni na to, kaj je zatrjeval prej, noče slišati.

Pravijo, da se zarečenega kruha največ poje. Ni slabo, če na to večkrat pomislimo. Nihče od nas ne ve, kaj nas v življenju še čaka, s čem vse se bomo še morali ukvarjati. Lahko smo še tako načelni, ko pa se pojavi konkretno življenje, lahko postane tudi vsa načelnost zelo relativna. In vsa umetnost je v tem, kako znamo v vsaki konkretni situaciji iskati najboljšo rešitev. Če smo prav iskreni, moramo priznati, da nam to uspe bolj in včasih manj.

Ne bi bilo slabo, če bi vsak od nas že prej, preden postane stvar aktualna, dopuščal možnost, da se bo moral kdaj poslužiti tudi palice, invalidskega vozička, slušnega aparata, plenic in še mnogih drugih stvari. Tega si ne izbiramo sami, kar prihajajo. Od nas pa je odvisno, ali to sprejmemo, čeprav ni vedno lahko, in s tem kolikor se le da normalno živimo.

 

Deli.